Se mi zdi, da sem tukaj na daleč spoznal občutek alpinistov, ki pravijo, da so na vrhu sicer veseli, da jim je uspelo, ampak so ponavadi preveč izčrpani, da bi se tega zavedali. Škoda, da ni bilo lepšega vremena, saj se sicer s tega prelaza vidi K2, drugo najvišjo goro na planetu.
Sledil je 24-kilometrski spust v vas, ki jo najdeš na vseh zemljevidih, mi smo bili pa nad njo zelo razočarani. 6 hiš na desni in 4 na levi, povsod Kitajci, ki strežejo tovornjakarjem (in občasnim norcem na biciklih:). Veter je tako hrumel celo noč, da o šotorih sploh nismo razmišljali, so nas pa tu dohiteli Nemca, Roland in Berndt, in Švicar Thomas. Nemca sta prikolesarila iz Grčije preko Turčije, Irana, Uzbekistana, Kirgizistana, Thomas pa je svetovni popotnik, ki se je namenil priti čez Tibet na kitajskem kolesu za 60 dolarjev. Vsi smo ga občudovali, predvsem njegovo jekleno voljo, da je nadaljeval na kolesu z opremo SIS in 18 prestavami, košarami za na tržnico in 35 kilogrami prtljage (menda ga je nekdo naplahtal, da na tem področju preko 1000 km daleč ne moreš kupiti nobene hrane). No, izbira res ni kaj vem kakšna, kitajske nudle ali riž z zelenjavo pa vseeno dobiš v skoraj vsaki vasici.
Potem so se začela prečenja rek. Male potoke smo kar prevozili, v primeru bolj motne vode si se kvečjemu ustavil, ocenil situacijo ter potem vzel zalet in gremo. Velikokrat pa se je zgodilo, da ni šlo drugače, kot da smo najprej naštudirali najboljšo pot, se sezuli in tisti, ki si je najbolj želel osvežitve, je prvi preizkusil globino. Reke pa mrzle, saj so večinoma pritekale iz talečih se ledenikov. Ko je bil prvi čez, je naslednjemu kazal pot in do zadnjega smo že kar vedeli, kako je treba.
Zabavna so bila tudi kosila, dokler smo jih prakticirali. Na tem področju je kar šlo, saj so bile reke kar pogoste, kar je bil osnovni pogoj, da smo dobili vodo za kuhanje. Večja težava se je pokazala ob našem upravljanju gorilnika, saj smo bili vsi trije na tem področju popolni zelenci. Vsi smo namreč poznali plinske gorilnike in imeli enake Primuse, za tole smo si pa omislili pravi “Multi Fuel” gorilnik, ki prebavi skoraj vse, od različnih plinov do našega goriva, kitajski bencin. Vse teče krasno, dokler sta izpolnjena dva pogoja: da je gorilnik čist (ni bil) in da cevka, kjer se gorivo spreminja v plin, ostaja vroča (prav tako ni ostajala). Pa še pravi pritisk mora biti v steklenici z gorivom, kar je na 5000 m še dodatna težava.
(se nadaljuje)
