Davek za prvo noč ali dan 4

Piko na i pa je postavil še rikšar. Ves čas je govoril, da mu bova že sama določila plačilo, nato pa zahteval velike denarje. Pobrala sem nekaj drobiža iz denarnice in začele vpiti, da je že to preveč, saj bo dobil provizijo od hotela, da naju je oguljufal, kar je nagnalo strah v kosti receptorju in rikšarju, da sta naju pustila sama.
V naslednjih dneh sva od številnih popotnikov izvedela, da so prvi dan Indije tudi oni močno preplačali. Davek za prvi dan ali noč. V pogovorih z Indijci so nam opisali, da ni težko spoznati nove popotnike, saj se zmedeno ozirajo okoli, gledajo v knjigo in na zemljevid. Ja, novih popotnikov ni težko zgrešiti in seveda najlažje oguljufati. Zvedela sva tudi, da bi morala neprijazen dogodek prijaviti policiji, ki bi lastnika hotela preganjala v smislu, da jih bodo prijavili, če jim ne dajo nekaj denarja, pa še midva bi lahko dobila denar povrnjen!
In nasvet: Če prispete v Indijo zvečer ali ponoči, prvo noč prespite v počivalnih sobah na letališču ali ostanite na letališču, dokler se ne zdani! Pa tudi, ko se v Indiji stemni, se držite sob, kajti zunaj je v določenih predelih za belce pogosto preveč nevarno!

Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)

Davek za prvo noč ali dan 3

"A sta zmešana? Samo še v en hotel vaju peljem, potem pa gremo na policijo," je dejal.
Zgodba se je le ponavljala, v hotelih so nabijali cene, kot da sta vstopila milijonarja. Poudarjala sem, da sem že bila v Indiji, da poznam cene in razmere, pa ni nič pomagalo. Vmes sem klicala v nekaj hotelov, pa ali niso razumeli, kaj želim, ali pa se niso oglasili. Ko smo se vozili po praznih cestah, sem od rikšarja zahtevala, da se ustavi, povzdignila glas in zahtevala, da naju pelje na policijo. Kadar pa sem se nad njih jezila pred hotelom ali v ulici, so je okoli njega nabrala skupina Indijcev (le od kod so se vzeli?) in začeli so spraševati: "Kaj je narobe?" Vsi so seveda potegnili z njim, zato sva morala biti do njega kolikor toliko prijazna, saj bi naju z lahkoto lahko oropal, sploh, če bi mu pomagala skupina; če bi naju pustil sredi ceste, pa sva bila zelo vabljiva kaksni nezaželeni roparski skupini.
Po treh urah sva nemočna ugotovila, da nama v najrevnejšem in najbolj navarnem predelu Indije ni druge pomoči, kot da prvo noč močno preplačava. V enem od hotelov so nama velikodušno popustili ceno iz 120 dolarjev na 70 za prav običajno sobo, ki je imela televizor in hladilnik, v kopalnici pa številne male živalice.
Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)

Davek za prvo noč ali dan 2

"Ne, nič ne potrebujeva," sva najprej odvrnila, vendar z vsiljivostjo in vztrajnostjo je dosegel, da sva popustila; pa tudi vse več pogledov množice brez premoženja, ki jim je cesta dom in postelja naju je prepričalo, da je pametneje, če vzameva ponujeni prevoz, saj sva stala sredi domovanja ljudi na dnu družbe kot dva polna zaklada. Nahajala sva se v predelu, kjer so živeli najrevnejši Indijanci in njihove družine, tisti, ki niso imeli skoraj ničesar ter se preživljajo predvsem z beračenjem in krajami.
Rikšar naj bi naju pripeljal do želenega hotela in se šel pogovarjati s človekom pri vratih, ki naj bi bil neke vrste receptor.
"Ni nobenih prostih sob," je pojasnil ob vrnitvi. Potem naju je vozil še do drugih sob, vendar se je vedno vrnil z enakim odgovorom, zato nama je vse skupaj postajalo vedno bolj sumljivo.
"Če nimata več naslovov, vaju lahko peljem do nekaj dobrih hotelov," se je pohvalil spretni rikšar.
"Kaj pa cena?" vprašam.
"Ni problema, sobe so lepe in poceni," pojasni prepričljivo.
Strinjala sva se, vendar že v prvem ugotovila, da želijo za noč več kot sto dolarjev. In to v državi, kjer si sobo dobil že za dva dolarja, malo boljšo pa za pet! Tako smo se vozili tri ure, rikšar je poznal same dobre hotele, v vseh so se zgodbe samo ponavljale. Kazalec je kazal že krepko čez drugo uro ponoči, midva pa bila po dveh neprespanih nočeh na koncu z močmi. Od rikšarja sva zahtevala, da naju pelje na policijsko postajo.
Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)