Benares 7: Bakšiš

Od sreče, da ne bova plačala 500 rupij, sem že čisto pozabil, da bi se z rikšo za dvajset rupiji lahko peljala uro daleč. Da samozvani vodniki od vsake prodaje pobirajo krepko provizijo, se mi takrat še ni niti sanjalo.

Greh je, če butastega turista ne ločiš od njegovega denarja.

Poleg obljubljenih dveh veslačev sva dobila še krmarja. Vsi trije so bili precej temni; eden od veslačev celo temnejši od marsikaterega črnca iz Afrike. Menda je v Indiji človek tem manj vreden, čim temnejša je njegova koža. Krmar je znal nekaj angleško in je vso pot žlobudral brez odmora. Večina njegovega teksta je bila posvečena izjemno težkemu garanju, ki ga pravkar opravljata naša veslača in izdatnemu bakšišu, ki bi ga vsekakor zaslužila.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Benares 6: Kratko barantanje

Do reke smo prišli po tako zavitih ulicah, da bi sama le s težavo našla pot. Naročil nama je, naj počakava in izginil za vogalom. Kmalu se je vrnil in nama predstavil lastnika čolna, ki je prišel z njim. Dva veslača naju bosta peljala ob obali Benaresa, videli bomo vse, kar je vredno videti, trajalo bo uro in pol in stalo naju bo 300 rupij.

Ko sem mu odvrnil, da nisva pripravljena plačati več kot 200, se je takoj strinjal. Neverjetno. Tako kratkega barantanja pa še ne. No ja, verjetno ga je že najin vodič prepariral, zato tako ugodna cena.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)