S kolesom od Kirgizistana do Nepala 2

Američanka, ki je prva z avtobusa dobila svoje kolo, je povsem logično najprej odpeljala kolo in se nato nameravala vrniti po torbe. Napaka! V trenutku, ko se je odpravila nazaj, smo zaslišali glasno kričanje in pritekel je vojak s pripravljeno puško, uperjeno vanjo in z nedvoumnim izrazom na obrazu prepovedoval vrnitev na kirgiško stran. Vsi tam okrog smo se ustavili in šokirano opazovali dogajanje. Ker sem bil najbližji, mi je vojak pomignil, da naj prinesem njene torbe. Medtem ko sem jih prinašal, je v s škornjem v peščena tla točno na sredini slavoloka označil namišljeno mejo, Američanki pa dovolil priti do razdalje kakšnega metra od tiste črte. Isto je dovolil meni, nato pa sva se morala krepko nagniti drug proti drugemu, da sem ji lahko podal torbe. Ostalim je to bila poučna lekcija: vsi smo vsak svoje torbe natovorili na svoja kolesa in jih peljali čez mejo tistih 20 metrov do kitajskega avtobusa.

(odlomek)

S kolesom od Kirgizistana do Nepala

Luka Romih: Tibet
Tibet. Divja dežela, od vseh najvišje ležeča, osamljena, mrzla, brez dreves, pa zato z ljudstvom, ki je eno najbolj trdoživih na svetu. Večkrat sem slišal o ljudeh, ki so bili tam. O vsej divji lepoti planote, ki meji na najvišje gorstvo na svetu in ima z njim tudi veliko skupnega. Da bi tam kolesaril? Kje pa, saj komaj prideš noter. Kitajci budno pazijo. Pa vendar sva z Gorazdom sredi zime videla diase pri nekom, ki je tam že bil. S kolesom. Že pred leti. Ko so se diasi zaključili, sva se spogledala in se režala na vsa usta. Hitro je bil dogovorjen čas odhoda.

(odlomek)

Kamela na taksiju 5

Posedli so se na robu ceste, iz prtljažnikov privlekli malico in začeli kuhati čaj. Vse najine razlage, da imava čez nekaj ur let iz Tel Aviva, jih sploh niso zanimale.
Na drugem bregu hudournika je prav tako obstalo nekaj taksijev. S potniki, ki so bili večinoma Evropejci smo prišli na preprosto in genialno zamisel, da zamenjamo taksije. Nekaj časa je sicer trajalo, da smo idejo razložili voznikom, vendar smo se na koncu nekako sporazumeli. Vsak je s svojo prtljago bos prebredel tekoče blato in se presedel v taksi na drugem bregu.
Ura je bila sicer že dve zjutraj, vendar naju je od tu dalje, pa vse do konca spet spremljala sreča. Ker sva bila že utrujena od vseh možnih naključij, naju sploh ni več motilo, da smo zadnjih 50 km do Tabe spet prevozili skoraj brez luči.
Mišo Goriup
(odlomek)

Kamela na taksiju 4

Trajalo je skoraj dve uri, da smo se zopet vrnili v približno 50 km oddaljeni Sharks Bay. Predstavnik agencije nama je nemudoma preskrbel nov prevoz, tokrat z vsemi lučmi. Medtem se je o nesreči že razvedelo in morala bi počakati na prihod policije, ki bi naju zaslišala o okoliščinah nesreče. Ker se je nama že zelo mudilo, sva se naredila neumna in jo s taksijem nemudoma pobrisala.
Dobršen del poti proti Tabi je minil brez posebnosti. Nenadoma pa je vozilo, ki je že nekaj časa, po skoraj čisto prazni cesti vozilo pred nami, nenadoma izginilo. Naš voznik pa se je komaj zaustavil na robu, približno 60 cm globokega hudournika iz redkega blata, ki je popolnoma prekrilo vozilo pred nami. Nebo je bilo popolnoma jasno in v zadnjem tednu nisva videla niti kaplje dežja. Hudourniški fenomem so mi šele kasneje pojasnili izraelski prijatelji.
Mišo Goriup 
(odlomek)

Kamela na taksiju 3

Voznik je kamele zagledal nekaj metrov pred nami in trk je bil neizbežen. Eno od kamel v karavani je zadel točno na sredino. Ker je visoka več kot dva metra, jo je avto zadel v noge in se je s svojimi več kot 500 kg prevrnila naravnost na streho avtomobila. V trenutku so popokale vse šipe, streha pa se je udrla tako, da se je tam, kjer je bilo prej vetrobransko steklo, skoraj stikala s pokrovom motorja.
Na srečo smo jo vsi v avtomobilu, razen nekaj prask, zaradi razbitega stekla, odnesli brez poškodb, kameli pa ni bilo več pomoči. Ko smo zlezli iz razbitega vozila se je začel glasen prepir in vpitje, med voznikom in beduini, verjetno o tem, kdo je kriv za nesrečo.
Mišo Goriup
(odlomek)

Kamela na taksiju 2

Razložili so nama, da je hotel zaradi židovskih praznikov popolnoma zaseden. To se je kasneje ponovilo še v vseh ostalih hotelih v Eilatu. Pri iskanju sobe nama tudi potapljaška agencija ni mogla pomagati. Po dolgem prerekanju sva sprejela edino možnost, ki nama je ostala - spanje v spalnih vrečah na čolnu, ki ga je agencija čez dan uporabljala za prevoz potapljačev na bližnje lokacije.
Naslednji dan je bila meja odprta in safari je stekel tako, kot je bilo načrtovano - dva potopa na dan, vožnja s terenci, večerje ob tabornem ognju, spanje v puščavi. Z eno besedo - pravljica.
Na dan, ko sva se morala vrniti v Izrael, smo bili v naselju Shark Bay, v bližini Sharm El Sheika. Načrtovali smo še dva potopa na koralnih grebenih v bližini. Tu pa se je zopet vse zarotilo proti nama.
 Mišo Goriup
(odlomek)

Mišo Goriup: Kamela na taksiju

V letih od 1990 pa do 1995, sem dokaj redno poslovno potoval v Izrael, kjer sem seveda uspešno združeval poslovne interese in potapljaško strast. Tako je bilo tudi jeseni 1992, ko sva se s sodelavcem Janezom, po uspešno opravljenih poslovnih razgovorih v Tel Avivu, z najetim avtomobilom odpeljala v Eilat. Izrael na Rdečem morju premore približno toliko obale kot Slovenija, vendar na svojem majhnem koščku obale uspešno združuje naftne in tovorne terminale, vojaška oporišča, hotelski turizem, jadralce na deskah, zaščitena območja naravnih parkov in potapljače. Potapljači iz vsega sveta opravijo na tem majhnem, vendar prekrasnem koščku Rdečega morja, vsako leto na desettisoče potopov.
Mišo Goriup 
(odlomek)