Sopotnik se razburi na najinga vodica, kar piha mu iz uses. Amapk klinac, nimaš kej. Na izbiro mam sedet al na rocni al na njemu, pa se odlocim za rocno. In 7 ur do ban Lunga, ki je glavno mesto Ratanak Kirija, ni najbolj udobnih v mojem zivljenju. Cesta je do polovice nekako posuta z enim kamenjem in potlacena, ceprav so tu in tam kar neke luknje, druga polovica pa je bl ubitacna. Pa tud rocna je ze ene dva zulja na moji riti pustila. Pol se pa zacne - tisto blato, ki nastane na cesti v monsunskem obdobju in ki ga takrat razrijejo tovornjaki in pickupi, se namrec v susnem obdobju, k se je zacelo mesec dni nazad, veselo strdi, in ostanejo kolesnice, luknje, bunke, rupe, jame da je veselje. Tako je moja rit ene tri ure poskakovala po rocni. Sine pa je medtem z glavo butal v streho avta. Gonil smo pa k nori. To sam sopajo tele privat avtomobile. Saj je sla se guma vmes, ni se za čudit.
(se nadaljuje)
