Vožnja
proti taboru je bila ena najhujših, kar sem jih do zdaj vozil s kolesom. Če se
na “normalnih” tibetskih cestah menjujejo kamni, rebra in prah, ni bilo to nič
v primerjavi s tem, kar lahko doživiš na tej cesti.
Ko
sva prvi dan proti večeru počivala poleg nekega potočka, razmišljujoč, če bi
pot nadaljevala ali se kar tam utaborila, je kar naenkrat mimo pridirjal gorski
kolesar z zvončkom na kolesu in brez vsake prtljage, imel je le lahek
kolesarski nahrbtnik. Mahal sem mu, da naj ustavi, a me je popolnoma ignoriral
in šibal naprej, kot da ga nekdo preganja. Res ga je, no, bolj dohiteval, in
kmalu se je pri najinem pikniku nabralo kakih pet kolesarjev, ki so nama
povedali, da so ena od turističnih kolesarskih skupin, a da so za razliko od
ostalih usmerjeni bolj v gorsko kolesarjenje. No, pa smo tam – midva s torbami
rineva sem gor, tile norci pa s polnovzmetenimi FSR-ji in GT-ji pravijo, da je
to ena najtežjih cest, kar so jih do zdaj vozili. Naju je kar zaskrbelo, kaj še
bo. Res hec, ko pomisliš, da je pred teboj še 60 km skal in blata do baznega
tabora – potem je treba pa še nazaj! Še bolj pa sva zazevala, ko so nama
povedali, da so plačali po 2400 britanskih funtov (cca. 7500 DEM) na osebo in
to za dva tedna! Jaz sem za cel Tibet, slaba dva meseca, zapravil 350
dolarjev...
A
še sanjalo se mi ni, da je dva tedna kasneje na istem mestu goro opazoval
Gorazd, ki se je do tja pritolkel z Olafom in onadva sta videla popolnoma drug
prizor. Vmes je namreč snežilo, pravzaprav ravno takrat, ko sta onadva prišla
do tabora, in potem občudovala goro v snegu. Ko smo na koncu v Nepalu vlekli
črto, smo bili vsi povsem zadovoljni, da smo se lotili tudi baznega tabora.
Pravzaprav smo bili še bolj zadovoljni, da smo se lotili Tibeta in premagali
kitajsko birokracijo, ki ti na potovanju čez okupirano deželo sanj lahko
povzroča še največ težav in glavobolov. Čeprav pravijo, da je ponavadi za njih
kriva višinska bolezen...
