Nato pa je sledil nepričakovan preobrat: začelo je deževati, kar je ob tem letnem času prava redkost. Ljudje so se hitro odpravili v svoje avtobuse in večina je zapustila kraj. Ostala sva praktično sama. Redki bazenčki so bili sicer zdaj videti še lepši, a hkrati je iz njih zavela grenka preteklost.
V tistem trenutko priteče stražar in naju spusti na originalne bele 'posodice', le štiri so se uspele rešiti grabežljivim uničevalcem narave. Začudeno sva ga pogledala, kajti prej je stražar izgledal naravnost sovražen. Nekega mladeniča je pregnal iz zastraženega področja z precejšnjo mero 'nasilja'. Zakaj je nama namenuil to čast, mi še danes ni jasno. Namakanje in obloge iz magnezija in ostalih mineralov, ki se nabirajo na dnu je bil čudovito. Z namakalnimi sistemi skušajo turške oblasti s pomočjo UNESCA ponovno ustvariti naravne bazenčke, a za to bodo potrebna dolga dolga leta. V tunelih se preko dneva nabira voda, nato pa jeze odmaknejo in v slapovih se razlije po pobočju. Usedline, ki se ob tem nabirajo z leti, desetletji ustvarijo oblike, podobne polkrogom. Deležna sva bila tudi tega spektakla.
Prepričana sem, da z najinim namakanjem nisva uničila naravnega bogastva, saj so se v njih dolgo kopali Rimljani, pa jih niso uničili, uničile so jih odplake tamkajšnjih hotelov, ki so jih spuščali kar preko teh naravnih biserov.
Skoraj sigurno ne bi bila deležna te sreče, če ne bi začelo deževati. V množicah človek ne izgubi le svoje identitete, pač pa je okrajšan tudi za marsikatero neverjetno izkušnjo.
