Zbudijo naju šele okrog devetih. Seveda se nikomur ne mudi, lepo počasi pozajtrkujemo, vsak svoj posušen čapati z maslom, trdo kuhano jajce in čaj z mlekom. Spakiramo. S šikaro se odpeljemo do obale, naprej pa s starim avtomobilom do približno 90km oddaljenega Sonamarga. Vmes kupimo še tri kokoši, ki se potem vsake toliko časa oglasijo izpod Golamovega sedeža. Pokrajina je čudovita, bolj ko se bližamo Himalaji, lepša je. Zelena voda, pa 4000m visoko nad nami gore. Sicer brez snega, a izgleda veličastno. Vmes se ustavimo na čaju. Paše. Pa Golam naroči še kolač. Heaven. Tu najbolj pogrešam sladko in ta kolač danes... Mmm... Ob vznožju pojemo kosilo, mama Saida nam ga je že zjutraj pripravila, naložimo ves tovor na dva konja, komaj žive kure prav tako, pa odidemo.
Po parih metrih sem že čisto izmučena. Dobro, da je Golam naročil ekstra konja (“for small babies”, kakor naju kličejo) – zase, zame, Tina pa itak kar leti gor. Odpirajo se veličastni razgledi na gore okrog nas, sneg je že na vrhovih, in med skalami nedolžno beli ledeniki. Višje ko smo, bolj sem utrujena. Ves čas se le vzpenjamo in to zelo hitro. Naenkrat mi postane tako slabo, da mi niti par minut počitka ne pomaga. Zlezem na konja. Bleda sem in tik pred tem, da na hitro izpraznim želodec. Kar nekaj minut na hrbtu ponija rabim, da se telo umiri. Kratek počitek in spet peš naprej. Sedaj je lažje, bolj položno postaja. Oko počiva na zelenih planjavah, nad mano je modro nebo, pred mano pa listnat gozdič, oblit v neverjetne jesenske barve. Zadnji vzpon, Faruk, naš vodič, in Golam razpakirata konje, postavimo šotor. Super je. Med gorami, na višini okrog 3500m. Crazy. Sonce je že skoraj zašlo in postaja hladno. Za večerjo bo kokoška. Preživele so pot, vse tri, sedaj se bo ena poslovila. Mislim, da bom postala vegeterijanka.
Temno je že. Najin šotor se spreminja v ledeno jamo. Ko naju Golam povabi k sebi v kuhinjo, takoj pograbiva odeje in spalne vreče ter se preseliva tja. Spati se ne da. Prostora je premalo. Tiščimo se skupaj, da nas ne zebe. Mraz reže v kosti, zaviti smo v vse odeje, ki jih imamo, a tudi zemlja, od katere nas loči le debela prešita odeja in nekaj polivinila, je ledena. Sanjam. Sredi noči smo že vsi naveličani premetavanja sem in tja. “Mama, chai...” zajamra Faruk. Čez nekaj minut je čaj res narejen, Golam vrže v vrelo vodo nekaj semen. Premočen je, a kljub temu ga spijem, da se vsaj malo pogrejem.
(se nadaljuje)
