Dve nori bejbi na trekingu 9

Odhajava že, ko se prikaže Sonam, mlad menih, ki sva ga spoznali pred nekaj dnevi. Na vsak način nama hoče pomagati in nama nosi male nahrbtnike. Ko čakamo na avtobus do Dharamsale, da vsaki pismo. For Tina. For Nina. Ne vem, ali je sam napisal ali ne. Gane me. Sedaj sem prepričana, da je jokal zaradi naju. Poslovimo se. Objela bi ga, pa ne vem, če smem. Tako prijazen je. In očitno tako občutljiv. Dam mu roko in jo močno stisnem. Maha nama. Tako topla in prijetna oseba je. Želim mu veliko miru in radosti v življenju.

Vsa spokojnost me zapusti v Dharamsali, ko na postajo pripelje avtobus. Ko želim splezati na streho, da bi na prtljažnik na njen priklenila najine nahrbtnike, me ustavi preklast možak. Da ne smem gor. Da bo on nesel. Vem, da bo treba plačati, zato hočem to storiti sama. Ne da se. Postavi se pred lestev in me grobo odrine, ko hočem gor. Deset rupij hoče – pa če spravi prtljago gor on ali jaz. »10rs, hello?! This is our breakfast!!« se zaderem. Indijci se hitro zberejo okrog nas, a v prepir noče poseči nihče. Končno se le vmeša šofer. Pa naj da prtljago gor sama, tečnoba trmasta, si verjetno misli in pokima možaku, da se mi umakne. Splezam na streho avtobusa, nočem pogledati v oči ljudem, ki so se zbrali spodaj in ne čutim ravno zmagoslavja.
Deset rupij pa le obdrživa!

 (se nadaljuje)