Sedeti na stolu ali pločniku, 3

"Izvolite", nam reče gospa za nami in nam ponudi hrano. Lastniki lokala, pred katerim smo sedeli, so vsem pred lokalom podarili večerjo. Poteza, ki je nismo pričakovali in nas je zelo presenetila. Z Jasno sva se čutila kot del njih. Takšne časti tisti na sediščih prav gotovo niso deležni.

Še sreča, da smo relativno hitro pojedli, saj je mene nedolgo zatem po desni rami pobruhal majhen otrok. Kar ni končalo na meni, pa je končalo ob meni. Nihče se ni kaj preveč sekiral, malo so pobrisali, tisto na cesti ob pločniku pa je ostalo in tega ni nihče sčistil. No, to se onim na sedišču ne more zgoditi, si rečem.

Po dolgem čakanju se procesija le prične. Mi iz prve vrste imamo res lep pogled, saj nastopajoči gredo mimo tik pri nas. Še posebej je zanimivo, ko gredo mimo sloni, ki so od nas oddaljeni včasih le kakšen meter. Ko so sloni šli z rilci proti nam, smo se včasih morali kar nazaj nagniti, da nas niso dosegli.

Doživetje posebne vrste pa je bilo, ko so sloni začeli opravljati svoje potrebe. Iztrebke, velike kot rokometna žoga, so ljudje iz spremstva porivali na stran, torej proti nam. Šele po nekaj minutah jih je nekdo drug pobral. Še večja scena je bila z malo potrebo. Slišal sem, da naj bi sloni na dan spili nekaj sto litrov vode, nikoli pa nisem pomislil, koliko od tega gre ven. Ko se en slon ni oziral na našo prisotnost, smo morali kar nekaj časa držati noge v zrak, preden je vse odteklo. "Mogoče pa bi vseeno bilo boljše na sedišču", pomislim.

Po petih urah sedenja je bilo doživljanje Perahare končano. Odšli smo zadovoljni. Če bomo še prišli, si tudi naslednjič ne bomo kupili karte za sedišče. Zdi se, kot da se tistim na sedišču zgodi veliko manj.
Andrej Krajnc iz Maribora

Sedeti na stolu ali pločniku 2

Ko smo prišli v Kandy, smo se znašli v nepopisni množici ljudi. Nama z Jasno je bilo všeč, da med obiskovalci prevladujejo predvsem domačini, katerim je festival v prvi vrsti namenjen. Vedeli smo, da bo kar problem dobiti dobro pozicijo za opazovanje procesije. Čeprav je bilo šele popoldan okrog pol petih, procesija pa se je začela šele zvečer ob pol devetih, so bila bolj ali manj vsa najboljša opazovalna mesta že zasedena. Ponujali so nam karte za sedišča, vendar bolj ko sva opazovala turiste, ki so že sedeli na sedežih, bolj sva bila z Jasno prepričana, da si želiva nekam drugam, stran od njih. Glede na to, da je bila gneča vedno večja, smo se morali odločiti, kje bomo. Z malo sreče smo dobili prostor v prvi vrsti na pločniku nekaj ulic stran od templja, kjer se vse skupaj začne in konča. V bližini ne vidimo nobenega drugega turista.

"Tri ure do začetka. To pa je kar precej.", smo si rekli, ko smo okrog pol šestih sedli na pločniku. Mimo so prihajali najrazličnejši prodajalci, ki so ponujali predvsem stvari za otroke, ki so najtežje čakali na začatek procesije. Ko smo jih opazovali, kako prodajajo, so pristopili tudi k nam. Zelo so se trudili, da bi nam prodali igrače, ki sem jih nazadnje dobil, ko sem bil star kakšnih pet let.

Andrej Krajnc
(se nadaljuje)

Šri Lanka: Sedeti na stolu ali pločniku, to je sedaj vprašanje

Festival Perahara je najpomembnejši dogodek na Šri Lanki, ki je na sporedu vsako leto deset dni konec julija in začetek avgusta. Odvija se v mestu Kandy, ki je znan predvsem po templju, v katerem naj bi hranili zob od Bude. V času festivala ta zob oz. njegovo kopijo nosijo naokrog po ulicah v dolgi in veličastni procesiji z mnogo sloni, plesalci, glasbeniki, itd. Vsak dan se festival stopnjuje, saj je v procesiji vedno več slonov in nastopajočih. Zadnji dan je veliki finale, ko ponori cela Šri Lanka, množice se zrinjajo v Kandy, direkten prenos pa je mogoče spremljati tudi na več televizijskih postajah.

Tudi midva z Jasno sva se odločila, da med najinim bivanjem na Šri Lanki obiščeva ta festival. Glede na to, da sva slišala, kakšna norišnica je v Kandyju v času festivala, sva si mesto z okolico ogledala nekaj tednov prej, nato pa sva se vrnila na festival le za en večer tik pred koncem najinega potovanja in sicer dva dni pred velikim finalom. Najin vodič je bil Subash, Jasnin dolgoletni dopisovalec iz Šri Lanke.

Andrej Krajnc iz Maribora
(se nadaljuje)