Neko
soboto sem se preprosto in jadrno odločil, da grem – in niti dejstvo, da ni
bilo več prostih sedežev v ekonomskem razredu letala za Denpasar, me ni
ustavilo: doplačal sem pač tistih petnajst dolarjev (kar je za tamkajšnje
razmere dokajšen denar – polovica povprečne delavske plače, konkretno) za
biznis klas, in se še isto popoldne že lahko tamkaj v Sanurju v osebni izvedbi
pogajal za ceno hotela na obali.
Nisem se
še takorekoč niti dobro nastanil, ko me je, tretjič ali četrtič pač še vedno po
uvodnih opravkih gredočega mimo njene terase v našem hotelu, ogovorila čedna,
športno vitka svetlolasa gospodična mojih let z Nove Kaledonije, za moje pojme
nenavadne otoške dežele nekje za bogovim hrbtom.
Artur
Štern (se nadaljuje)
