Odločili smo se poklicati na angleško ambasado ter jih obvestiti o vseh dogodkih, vendar nam načelnik tega ni dovolil s svojega telefona. Odkrito nam je povedal, da se boji, da bi imel težave, če bi se razvedelo, da je bil klic narejen iz njegovega telefona. Tako smo morali iskati telefon v mestu, kjer je bilo vse že ves dan zaprto. Na ambasadi so nam povedali, da bodo poskušali narediti kar je v njihovi moči. Medtem smo se vrnili v načelnikovo pisarno in mu povedali, da ne bomo zapustili prostora dokler ne dobimo prevoza. Kmalu zatem nam je načelnik sporočil, da prihaja nek avtobus, ki nas bo odpeljal v Siliguri. Vzdušje je postalo bolj optimistično. Tudi angleški par je postal boljše volje, predvsem zato, ker sta izvedela, da je zgodaj zjutraj še en vlak za Kalkuto. Karte za večerni vlak so jima propadle, rešila pa bosta letalske. Najbolj miren med nami je bil starejši irski gospod, ki se je ob vsem tem celo zabaval.
Dobro vzdušje ni trajalo prav dolgo. Ura je bila že devet avtobusa pa od nikoder. Postajalo nam je jasno, da tudi tokrat ne bo prevoza. Po večkratnem spraševanju načelnika po avtobusu, nam je odgovoril, da je avtobusu počila guma.
Izidor Dolenc
(se nadaljuje)
