Videlo se je, da nas ima načelnik že pošteno zadosti, mi pa smo kar vztrajali v njegovi pisarni in si krajšali minute s pripovedovanji o naših izkušnjah s potovanj. Medtem, ko smo se tako pogovarjali, nas je vznemiril nemir v sosednji sobi. Policaji so pripeljali nekega tatu in ga začeli pretepati. Mi smo skozi odprta vrata vse to opazovali. Načelnik je opazil naše zgrožene poglede in nam razložil, da je to znan lopov in da ga nekaj pač more izučiti. Vprašal nas je kako bi se mi počutili, če bi nas kdo okradel in morali smo se strinjati, da bi mu privoščili nekaj klofut, če bi ostali sami brez denarja, potnega lista ali letalske karte.
Tako smo vztrajali nekaj ur v načelnikovi sobi. Vmes sem odšel za vse iskati hrano k Tibetancem, kajti še nihče ni jedel. Okrog polnoči pa smo končno dobili obvestilo, da nas čaka avtobus, ki nas bo peljal kamor hočemo.
