Po ogledu znamenite hiše sem slučajno naletela na zelo zgovorno in simpatično Irko Meg, ki skrbi za nove prostovoljce, ki vsak dan prihajajo v različne domove, pomagat številnim pomoči potrebnim.
Povedala mi je, da imajo več različnih objektov, kjer lahko pomagam. Nirmal Hriday oz. Kaligate je dom umirajočih, Shanti Nagar je poslopje, kjer so ljudje oboleli za gobavostjo, Nirmala Shishu Bhavan je dom otrok oziroma sirotišnica, Prem Dan je dom, kjer pomagajo mentalno bolnim ljudem. Odločila sem se za delo v dveh različnih objektih.
Prvih nekaj dni sem posvetila otrokom v sirotišnici. Delavnik prostovoljca se prične že ob šesti uri z neobvezno mašo, ki je odprta za vse ljudi, ne glede na vero in prepričanje. Število vseh mladih, ki pomagajo me je popolnoma osupnilo. Prostovoljci iz Japonske, Koreje, Avstralije, Belgije, Francije, Amerike, Irske in ostalih držav so bili v ogromnem številu zbrani ob sedmi uri zjutraj na zajtrku. Kdo bi si mislil, da je toliko mladih, ki namenjajo svoj prosti čas prostovoljnemu delu.
Viktor iz Honkonga mi je povedal, da je celo študijsko leto varčeval, da si je med počitnicami lahko privoščil letalsko karto do Kalkute, kjer zdaj že tretji mesec pomaga >ekipi<, ki vsak dan pobira bolne in nemočne ljudi iz ulice. Ko sem ga vprašala, če se je za to odločil, zaradi kakšnih (študijskih ) ugodnosti v svoji državi, je odločno zanikal. Povedal mi je tudi, da se je po treh mesecih odločil ostati in delati v Kalkuti celo leto, in da bo študij moral še malo počakati, kajti kaj pa je eno leto pomoči in predajanja za druge v primerjavi z njegovim celim življenjem, ki ga bo preživel v izobilju, daleč stran od umirajočih ljudi na ulicah.
(se nadaljuje)
