Njegove misli so me spremljale vso pot do t. i. sirotišnice za otroke, kjer takoj ko vstopiš v otroško igralnico nate plane trop majhnih in malo večjih otrok, ki si neskončno želijo tvoje pozornosti. Otroci v Shishu Bhavanu živijo veliko boljše kot otroci na ulicah, vendar so pogoji v premajhni sirotišnici vseeno dokaj klavrni. Delo se začne s hranjenjem in nato umivanjem otrok, kjer je vedno premalo prostovoljcev, ki se lahko popolnoma posvetili enemu otroku. Tako da otroci jokajo, ker poleg njega hraniš tudi njegovega soseda, se vstajajo, ker bi radi med hranjenjem sedeli v tvojem naročju, pljuvajo, bruhajo ali kako drugače zahtevajo tvojo pozornost. Sledi igranje v igralnici, kjer malčki stari okoli dveh let nerodno postopajo po igralnicah, brez plenic in tu in tam naredijo kakšno lužo ali kupček. To smo prostovoljci pridno čistili in jih vedno znova preoblačili. Medtem pa so otroci plezali po nas in nas z jokom rotili, da naj jih vzamemo v naročje. To je bilo prepovedano, kajti ko mi odidemo, ni nikogar, ki bi jih neprestano pestoval in tako ostanejo sami, vedno znova razočarani. Po dopoldanski malici smo ponavadi na ravnih strehah obešali gore perila, ki so ga otroci vsak dan znova umazali. Ena izmed upraviteljic tega doma, mi je povedala, da bodo vsi ti otroci čez leto ali dve posvojeni, kajti Indija ima sklenjen dogovor o posvojitvi njenih državljanov s petimi Evropskimi državami (Švico, Španijo, Belgijo.). Španski par, je leto in pol urejal različne papirje v zvezi s posvojitvijo, zdaj pa se je pripravljal, da domov odpelje enega izmed otrok. Samo enega izmed mnogih, ki jokajo in stokajo in kličejo pozornost, ljubezen in toplino. Le enemu je bila sreča naklonjena, mnogi še čakajo. Spoznanje, da te otroke čaka neka prihodnost, lepša ali ne, to je relativno, me je navdajalo še z večjim zanosom pri mojem delu.
Od kričečih otrok v Shisi Bhavanu sem se podala v tihi, stokajoči dom umirajočih (House of dying) - zadnja postaja pred smrtjo. Že prihod v ta dom je nekaj posebnega. Tudi tu smo začeli z delom ob osmi uri, vendar je najprej sledila molitev in petje pesmi, ki smo ju dobili na listu napisani v angleškem jeziku. Peti in moliti se mi je sprva zdelo odveč in nič kaj prijetno, ker ne rada mešam verskih zadev z delom, vendar me je vstop v veliko sobo, kjer leži več kot petdeset bolnih, umirajočih ljudi tako šokiral, da sem spoznala, da vsi ti prostovoljci, ki več mesecev delajo v domu, le tako ohranijo upanje in vnemo za delo. V eni sobi moški, v drugi ženske. Ležijo na nizkih ležalnikih, z uvelim licem in srepim pogledom in čakajo na smrt. Umirajo. Umirajo pred mojimi očmi, pred očmi mnogih sester in prostovoljcev, pred očmi celega sveta. Popolnoma zmedeno sem hodila iz ene sobe v drugo, iz kuhinje v pralnico in nikakor nisem vedela česar naj se lotim. Teh ljudi me je bilo strah. strah njihovega pogleda, njihovega shujšanega telesa, gobavih nog in različnih ran po telesu.strah me je bilo smrti, ki je odsevala iz njihovih postav. Kako naj jaz pomagam tem ljudem, ki samo čakajo, ki ne vedo če Jutri bo, ki ne štejejo več časa, ampak samo čakajo.
Nadja Bradič
