Indija: Med kamni in kamenčki

Indija. Čudovita dežela. Tako raznolika, tako strastna, tako divja, tako čustvena in kruta hkrati.

Le 3-tedensko potovanje mi je pustilo pristen indijski vonj, mi je pustilo sledi; prečudovite občutke in mnogo novih videnj pa tudi one druge .

 Očarljivost Indijcev me je vsekakor prevzela, njihov način življenja, funkcioniranja, biti tam in sedaj le za sedaj in le ta trenutek - to so povsem druge dimenzije življenja, če ga primerjamo z našim 

Tam, v daljnem tujem svetu sem doživela tudi zelo močno in hudo izkušnjo in seveda tudi preizkušnjo 

 Namreč takšni kot so Indijci konec koncev željni našega sveta željni denarja željni boljšega življenja znajo biti tudi hudo izšolani prevaranti! Tudi nas imajo v "malem prstu". 

V nekaj uricah, ko smo končno podlegli in nasedli njihovi prevari, katera naju je s prijateljem konec koncev noro in do nezavesti udarila po žepu, smo se od njih naučili še nekaj: ne verjeti nikomur in nikdar! 

Po daljšem razmišljanju se sprašujem celo to, kaj za vraga so nama namešali v čaj, da sva se lahko temu vdala 

Romana Oven 

 (se nadaljuje)

foto: Janin 

Radžastansko pivo 2

 Med temi zaključki spet pristopi natakar z belo cunjo ter s ponižnim glasom, manjšo zadrego in narejenim nasmeškom prosi:

“Položite steklenice na tla. Ljudje s ceste gledajo… vi pijete pivo…bo… restavracija…slab glas!”

“O, seveda, seveda….”

Udaipur je še bolj vroč kot Mt. Abu in Slovenci spet zavijejo v restavracijo. Prebavnim motnjam, ki so doletele že skoraj vse člane skupine navkljub, paše nekaj drugega kot sladkobni pepsi, ki ga je mogoče dobiti prav povsod.

“Pivo!” smo neumorni. “Seveda, ni problema,” pove zlikani natakar, ki posreduje zahteve naprej. Čez minuto teče suhljati možic ven in se privleče čez slabo uro nazaj s polno kartonasto škatlo, ki jo komaj nese za pult. Tam potrebujejo še deset minut, kjer se skrivajo za pultom in si šušljajo.

“Pa kaj mečkajo?” se sprašujemo nestrpni slovenski gostje, nakar dobimo na mizo litrske vrče za kavo in čaj, poleg njih pa porazdelijo čajne skodelice. “Tako,” zašepeta zlikani, “delajte se, kot da pijete čaj. Pivo je tu prepovedano, veste. Nihče več ne bo želel priti sem. No, kar natočite!”

Le ena kapljica tistega, zaradi česar sem vzljubila zlati Radžastan.

Petja Šega