Jaka Pelhan: Iran
Evo naju koncno v Iranu.
Start predvcerajsnjim na Dunaju, pa let preko Qatarja v Teheran (neskoncno 7-urno cakanje na letaliscu), iz Teherana pa direkt na drugo letalisce in v Shiraz. Potem ko sva se namestila v hotelu sva prespala celo popoldne, sla ven na vecerjo (kvazi kebab, ki je bil bolj podoben maxi cevapom, podplatastemu kruhu, popecenemu paradajzu in mesani solati s pinki radioaktivnim prelivom). Ocitno se zivljenje na ulici tukaj zacne ob desetih zvecer, ko je mozno kupiti vse od spodnjih hlac, granatnih jabolk, manjse sekirice in univerzalnega francoza za popravit vodovodno napeljavo :-)
Dogovorjena sva, da bova drugic malenkost vec nacrtovala: tukaj je namrec se mesec Ramadan, med katerim muslimani od zore do mraka ne smejo jesti, piti in kaditi nicesar. Se sreca, da se zmraci ob sestih. Zaenkrat se ni znanstveno dokazano, kaksen vpliv bo to imelo na najini prehranjevalni dieti.
Shiraz je eno najbolj znanih in najlepsih mest, zgleda pa kot da so pred dvema tednoma koncali z vojno - en malcek razsuto.
Zivana se je koncno sprijaznila z dejstvom, da bo nosila crno tuniko in naglavno pregrinjalo, ker trenutno seka ven iz mnozice kot bela vrana z zeleno tuniko in modro ruto (95% zensk zgleda kot ninje - vse v crnem). Vceraj zvecer je bila pa sploh extra special, ker je imela kompletno bez opravo in je po mojem zgledala kot njihova nevesta!
Zdaj greva pa na banko kupit miljon in pol rialov, da bova imela za jest.
(se nadaljuje)