Ko sva se po slabih
treh mesecih skozi Perzijo vračala domov, sva bila za avtoštop v tem okolju že
stara mačka, podobni dogodki naju skoraj niso več vznemirjali. Povsem domača
sva tudi bila z že opisano ''grabežljivostjo'' šoferjev in sem zato jaz vedno
sedel pri šoferju, kamione sva štopala samo podnevi, ponoči le osebne
avtomobile itd. Skratka, sva se kar znašla.
Nekega večera sva
štopala in klepetala in pomotoma naštopala velikanski kamion. In ker je bil
pred nama kakih 200 km dolg gorski prelaz se nama je zdelo čisto modro, da
zgrabiva priložnost. Tu je potrebno poudariti droben detajl, da so Perzijci,
tudi ženske, večinoma zelo visoki ljudje, najbrž v povprečju višji kot
Evropejci. V kamion sta naju sprejela dva orjaka, najbrž blizu 2 metra. In smo
se pričeli voziti.
Ciril Grošelj
(se nadaljuje)