Tajska, Kambodža 1 Khao San Road

Cao, ker nikjer ne dobim enega ubogega praznega zvezka, pac zaenkrat se na tak nacin svoj dnevnik pisem.

Trenutno imam cas zase, za oddih. Vceraj sem si na cesti privoscila masazico stopal in mec, me je masiral ena teta. Sej grem zdele tud. Pol smo se pa sprehajal po khao sanu in mal naokoli. Hrana je super, spring rollsi so za 20 centov.

U glavnem, kar ok. Je pa polhno zahodnih lokalckov, irish pub etc tule, kjer so cene tudi bolj zasoljene in kjer po mizah ob glasbi sedijo samo belci, ki so jih prej tajke v minikah s ceste zvabile not. In ker potem druge tajke v mikikah igrajo biljard, ostanejo ti belci se dlje kot so racunali ostat...

Khao san ob 2am se je malo umiril. Stojnic ni vec, folk se sicer se sprehaja, ampak je dost tisji (ne vem zakaj so mi nekateri svetovali, naj najdem kak hotelcek v kaki odmaknjeni ulici, ker v bistvu ni lih prav hrupno od 2am naprej tudi na khao sanu...). Se pa zacne druga vrsta zabave ob dveh - sopotnik je navdusen.

Petja Šega

(se nadaljuje) 

Perzijska romanca 3 Histerični jok

Po kakšnih dveh (stotih?) urah je Katki prekipelo. Ni bila ravno problem ženska čast, pač pa se ji je dveurno trganje roke od njenega ''joška'' povzpelo na vrh glave. Nenadoma je pričela histerično na glas jokati. To pa je bilo za Perzijo očitno pravo kontra orožje. Tip jo je takoj spustil, moj tip je odmaknil roko iz moje rame. 
Sledilo je olajšanje, ki pa je bilo samo navidezno. Šofer je začel svoj kamion po še vedno vršiški cesti voziti histerično, vsaj 100 km na uro. Punco sem začel resno kregati, da če avša ni mogla biti tiho, kajti še vedno bi bilo bolje biti posiljena kot mrtva v razbitem kamionu.

Kakorkoli že, sčasoma smo pridrveli v nekakšno mesto, človeka sta bila še vedno ustrahovana s Katkinim jokom in sta naju sredi mesta in sredi noči izpustila iz avta. Midva sva jima, opogumljena od množice na ulici še obrcala avto in se odpravila novim dogodivčinam naproti.

In take dogodivščine so se sicer v lažji obliki še kar nadaljevale, dokler nisva sredi sneženega zimskega dne prispela v Ljubljano. Čez kak dan se je moja mladost nehala, postal sem mladi stažist...

Ciril Grošelj

Perzijska romanca 2 Šoferjeva Domiselnost

Kadar sta bila v kamionu dva moška, sem Katko vedno posedel zraven šoferja, ta je imel roke vsaj občasno na volanu. Kmalu se je pričela gorska cesta, luna je sijala, bilo je svetlo skoraj kot podnevi, vozili smo se nad prepadi, cesta me je spominjala še najbolj na tisto z Vršiča v Trento. In kmalu se je pričelo. Šofer je vsakič, ko je ''šaltal'' dal roko na Katkino koleno. Ona mu je vsakič brez besed roko odtrgala od kolena. Sčasoma se je domiselnost šoferja zvečala. Z desno roko je vozil, levo je držal na Katkinem ''jošku''.

Jaz sem se v vsem scenariju videl le v stometrskem prepadu pod cesto. Punco sem ves čas skoraj proseče rotil, naj bo čisto tiho, sam si nisem upal odpreti ust. Ko je tip ob meni dal roko preko moje rame, sem si skoraj rekel kot tisti, ki je vodil slepce v čolnu in ga je eden z veslom udaril po očesu, namreč: ''Sedaj smo pa tam''. In smo se vozili in vozili...

Po dveh urah je Katki prekipelo.

Ciril Grošelj

(se nadaljuje)