Kadar sta bila v
kamionu dva moška, sem Katko vedno posedel zraven šoferja, ta je imel roke vsaj
občasno na volanu. Kmalu se je pričela gorska cesta, luna je sijala, bilo je
svetlo skoraj kot podnevi, vozili smo se nad prepadi, cesta me je spominjala še
najbolj na tisto z Vršiča v Trento. In kmalu se je pričelo. Šofer je vsakič, ko
je ''šaltal'' dal roko na Katkino koleno. Ona mu je vsakič brez besed roko
odtrgala od kolena. Sčasoma se je domiselnost šoferja zvečala. Z desno roko je
vozil, levo je držal na Katkinem ''jošku''.
Jaz sem se v vsem
scenariju videl le v stometrskem prepadu pod cesto. Punco sem ves čas skoraj
proseče rotil, naj bo čisto tiho, sam si nisem upal odpreti ust. Ko je tip ob
meni dal roko preko moje rame, sem si skoraj rekel kot tisti, ki je vodil
slepce v čolnu in ga je eden z veslom udaril po očesu, namreč: ''Sedaj smo pa
tam''. In smo se vozili in vozili...
Po dveh urah je Katki
prekipelo.
Ciril Grošelj
(se nadaljuje)
