Hkrati sem mu zagrozil s tem da ga bom prijavil
trgovinski zbornici v Indiji, policiji in Indijskem veleposlaništvu na Dunaju.
Vedel je kaj mora storit. Odvrgel je slušalko in ni se več javil, pa tudi po
kamne še ni prišel. Zelo dobro je vedel da so moje grožnje nič vredne in le
poizkus povračila denarja. Z željo po lahkotnem dobičku in obenem pomočjo
Indijcu, s katero naj bi bili njegovi stroški izvoza kamnov dosti nižji sem
nasedel njegovi zgodbi in ostal brez 100 Evrov in stroškov carinjenja in
plačila davkov državi.
Senad Osmanaj (se nadaljuje)
