Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 12

 Ko sem na njeno vprašanje “Are you travelling alone?” in za tistim še verbalno pritrditev, da ona prav tako, ter: “There aren't very many people here who travel alone,” povzel, da odslej pač noben od naju ne bo več sam (zlasti jaz, ubožec, kajne, ki sem se še tisto jutro valjal med rjuhami najljubeznivejše možne gostiteljice na otočju Indonezije in jedel razne dobrote iz njene kuhinje in kaj vse še). 

Ko sem se naslednji večer preselil v že tretjo sobo tistega hotela – in ta je bila končno tisto, zame najoptimalnejše: stran od antipatično oglašajočih se grlic v kletkah tik pod balkoni in pa z razgledom na morje –, sem ji, prijazno radovedni in tudi uslužni oziroma moralno sodelujoči pri vsej tej moji podjetnosti za hec omenil, da se, če ji je soba všeč, lahko mirno tudi ona preseli vanjo – postelja notri je namreč dvojna.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 11

 Neko soboto sem se preprosto in jadrno odločil, da grem – in niti dejstvo, da ni bilo več prostih sedežev v ekonomskem razredu letala za Denpasar, me ni ustavilo: doplačal sem pač tistih petnajst dolarjev (kar je za tamkajšnje razmere dokajšen denar – polovica povprečne delavske plače, konkretno) za biznis klas, in se še isto popoldne že lahko tamkaj v Sanurju v osebni izvedbi pogajal za ceno hotela na obali.

Nisem se še takorekoč niti dobro nastanil, ko me je, tretjič ali četrtič pač še vedno po uvodnih opravkih gredočega mimo njene terase v našem hotelu, ogovorila čedna, športno vitka svetlolasa gospodična mojih let z Nove Kaledonije, za moje pojme nenavadne otoške dežele nekje za bogovim hrbtom.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 10

 “No visits today?” “No visits today,” se je – nekaj večerov zapored – ob prijaznem nasmehu na obrazu glasil moj odgovor pred spanjem.

Gostiteljici, ki je že s samo svojo navzočnostjo kajpak preprečevala vsako možnost količkaj izdatnega druženja s to ali ono mikavnejšo osebo zame ustreznega spola (kakšno tako, naprimer Dewi z velikimi primatskimi ustnicami in zobmi ter krepkimi boki in vitkim stasom, sem spoznal v telovadnici za fitness in aerobiko, in dolgo sem se z njo nekoč tam na terasi menil… Renee, prodajalka v veleblagovnici Matahari, pa me je po svojem končanem delovniku tamkaj, kjer sem bil res dobra stranka, ravno obdanega s celo jato njenih kolegic, neženirano povabila v zgornje nadstropje – na karkoli že je tam bilo), sem potem ubežal na Bali.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 9

 Pa je bilo. Strastno pijan večer; in potem – še preden bi me iz spanja vrglo nevšečno tuljenje tistih zvočnih instalacij z versko podstatjo iz hudo bližnje okolice – me je morda okrog treh zjutraj zvilo od znotraj. 

Še pet, šest, morda celo sedem ali osem dni nisem do konca okreval. Hodil sem sicer tudi ven, celo na bazen in te reči (brez skrbi: brez kakih zagatnih posledic), ampak lastnosti mojih ekskrementov so bile še dolgo časa skoraj identične tistim, ki jih premore vsebina tamkajšnjega vodovoda.

Artur Štern  (se nadaljuje)