Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 16

 Podobno se je štorija začela in deloma nadaljevala tudi v kombinaciji s – to pot za spremembo nekim fantom Wayanom. (Tam na Baliju je, mimogrede, skoraj v vsaki družini po eden s tem imenom – tako namreč malone vsi poimenujejo svojega prvorojenca; drugi otrok (prav tako kot prejšnji in nadaljnji: ne glede na spol) je Madei; tretji, če se ne motim, Nyoman; in četrti – Ketut. 

Peti pa je, v pomanjkanju domišljije, menda spet lahko kar Wayan.) Ta moj Wayan je, potem ko me je podobno kot pač kdorkoli drug prijazno ogovoril, izrazil željo, da bi se z menoj pogovarjal oziroma družil, glavni namen tega pa je, kot sem že vedel, pač prakticiranje angleščine – ki jim tam prihaja seveda zelo prav.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 15

 Tista Iluh, petindvajsetletnica s sicer nekoliko neurejeno kožo, a kaj bi tisto, mi je potem pisala po e-mailu, in naposled sva se zmenila, da pride k meni v hotel in da skupaj kam greva. Z motorjem me je potem vozila po okolici, ogledala sva si nek tempelj in razne druge reči. 

Če mi ne bi tako zelo težila, da moram imeti na glavi čelado (ne mislim, kajpak, pri čem drugem kot med samo motoristično vožnjo), v kateri so, verjeli ali ne, živele mravlje ter po njeni notranjosti prekladale svoja jajčeca – bi se z njo še kdaj kam odpravil; tako pa sem njene nadaljnje emailistične pobude rahlo zanemarjal.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa

 Otočani in tudi otočanke Balija niso nič kaj zadržani ljudje. Če imajo kakšen trgovalni interes, pridejo seveda kar sami do tebe; če pa niso v nikakršni tovrstni misiji, je vendarle tudi že dovolj, da se jim sam približaš na nekaj metrov, potem te pa skoraj gotovo ogovorijo. 

To sem ugotovil večkrat zapored; prvič pa v neki plitvini kake tri ali štiri, morda tudi pet kilometrov stran od mojega domovanja – kamor sem na svojem vsakodnevnem spontanem joggingu pač pritekel vzdolž plaže. Dve čedni dekleti v mokrih majicah tam v morju, in že sem pozabil na svoje športne cilje, ki bi me bili sicer gnali še bogve kako daleč naprej proti jugu Balija…

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 13

 Stroški – sicer že itak zelo nizki – pa bi šli še na pol. In glej ga, zlomka, zadeve sploh ni vzela za hec, marveč je že pri najini skupni večerji in pivu začela obračati temo v to smer. 

Televizijska novinarka z malo manj kot diametralno nasprotne zemeljske lokacije moji domači – in jaz: sva se nekaj dni malce klatila po otoku, malo diskutirala, malo jedla in občasno tudi malo več popila – in stvari so pač šle, kamor so morale, oziroma kamor jim je pasalo iti. Sandrina pa zavoljo službe nato že v kratkem nazaj domov.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 12

 Ko sem na njeno vprašanje “Are you travelling alone?” in za tistim še verbalno pritrditev, da ona prav tako, ter: “There aren't very many people here who travel alone,” povzel, da odslej pač noben od naju ne bo več sam (zlasti jaz, ubožec, kajne, ki sem se še tisto jutro valjal med rjuhami najljubeznivejše možne gostiteljice na otočju Indonezije in jedel razne dobrote iz njene kuhinje in kaj vse še). 

Ko sem se naslednji večer preselil v že tretjo sobo tistega hotela – in ta je bila končno tisto, zame najoptimalnejše: stran od antipatično oglašajočih se grlic v kletkah tik pod balkoni in pa z razgledom na morje –, sem ji, prijazno radovedni in tudi uslužni oziroma moralno sodelujoči pri vsej tej moji podjetnosti za hec omenil, da se, če ji je soba všeč, lahko mirno tudi ona preseli vanjo – postelja notri je namreč dvojna.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 11

 Neko soboto sem se preprosto in jadrno odločil, da grem – in niti dejstvo, da ni bilo več prostih sedežev v ekonomskem razredu letala za Denpasar, me ni ustavilo: doplačal sem pač tistih petnajst dolarjev (kar je za tamkajšnje razmere dokajšen denar – polovica povprečne delavske plače, konkretno) za biznis klas, in se še isto popoldne že lahko tamkaj v Sanurju v osebni izvedbi pogajal za ceno hotela na obali.

Nisem se še takorekoč niti dobro nastanil, ko me je, tretjič ali četrtič pač še vedno po uvodnih opravkih gredočega mimo njene terase v našem hotelu, ogovorila čedna, športno vitka svetlolasa gospodična mojih let z Nove Kaledonije, za moje pojme nenavadne otoške dežele nekje za bogovim hrbtom.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 10

 “No visits today?” “No visits today,” se je – nekaj večerov zapored – ob prijaznem nasmehu na obrazu glasil moj odgovor pred spanjem.

Gostiteljici, ki je že s samo svojo navzočnostjo kajpak preprečevala vsako možnost količkaj izdatnega druženja s to ali ono mikavnejšo osebo zame ustreznega spola (kakšno tako, naprimer Dewi z velikimi primatskimi ustnicami in zobmi ter krepkimi boki in vitkim stasom, sem spoznal v telovadnici za fitness in aerobiko, in dolgo sem se z njo nekoč tam na terasi menil… Renee, prodajalka v veleblagovnici Matahari, pa me je po svojem končanem delovniku tamkaj, kjer sem bil res dobra stranka, ravno obdanega s celo jato njenih kolegic, neženirano povabila v zgornje nadstropje – na karkoli že je tam bilo), sem potem ubežal na Bali.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 9

 Pa je bilo. Strastno pijan večer; in potem – še preden bi me iz spanja vrglo nevšečno tuljenje tistih zvočnih instalacij z versko podstatjo iz hudo bližnje okolice – me je morda okrog treh zjutraj zvilo od znotraj. 

Še pet, šest, morda celo sedem ali osem dni nisem do konca okreval. Hodil sem sicer tudi ven, celo na bazen in te reči (brez skrbi: brez kakih zagatnih posledic), ampak lastnosti mojih ekskrementov so bile še dolgo časa skoraj identične tistim, ki jih premore vsebina tamkajšnjega vodovoda.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 8

 Tudi tista druga zadeva, črno vino, z vonjem ni dajala vtisa o pokvarjenosti; zato pa je bila konsistenca – ali kako naj se temu reče – popolnoma motna, spominjala je na kavo. Okus – ojej, ja, tudi tega sem se lotil preverjati, in bilo ga je več kot pol steklenice… – je bil pa tudi za silo okej. 

A smo al nismo, sem seveda junaško rekel, in kmalu ni bilo več tudi te; na vrsto je prišla samo še tista neoporečna buteljka, ki je seveda v slast tudi kmalu stekla po grlu.

Artur Štern  (se nadaljuje)