 |
| ob Gangesu |
Ksenija Tratnik: Indija
Vozili
smo po Gangeški nižini. Pravzaprav je vozil Cyril, šestletna hčerka Maša je
sedela vmes in jaz zadaj, naslanjajoč se na zadnji prtljažni kovček motorja
Yamahe-Tenere. Naš namen je bil še isti dan priti do Lucknow-a, kjer smo imeli
prijatelje, da z njimi preživimo divali, enega izmed najbolj glasno pokajočih
praznikov v Indiji. Za nami je bilo že dva meseca Pakistana in zopet smo se
vrnili za naslednja pol leta v Indijo. Naš motor pikapolonica, kot smo ga
imenovali, ker ga je Cyril prebarval pred potjo v rdeče s črnimi pikami (odtod
ime), da ne bi bil tako vabljivo markanten, je zaradi slabih poti po Karakoramu
in vseh ostalih dolinah severnega Pakistana imel že tako zlizane gume, da smo
bili tudi med baikerji prava atrakcija in ni bilo malokrat, da so nas slikali
vse tri na našem motorju, kot zanimovost na poti. Eno gumo smo potem kupili na
Sri Lanki, kjer smo jo edino lahko dobili, vse ostalo je pa tako delalo kot
švicarska ura, čeprav je bil motor japonski. Še BMW-ji so imeli več težav
posebno z (valve) ventili. No ja, pa šest špic za kolo je šlo že v
polpuščavskem Balučistanu, sredi ničesar, kjer smo poštopali pick up, ki nas je
skupaj z motorjem prepeljal 120 kilometrov stran v Quetto, kjer smo dobili
špice iz starega motorja BSA, ki so zdržale še preostali del potovanja in
držijo še danes.
(odlomek; Foto: Janin)
