S kolesom od Kirgizistana do Nepala 7

Po drugem dnevu vožnje smo že preživeli najhujše. Mateju je bilo cel dan tako slabo, da je sklenil, da taka vožnja ni več zanj, Berndt pa je prav rade volje šel naravnost v Nepal. Z Rolandom sva tako sama odšla v bazni tabor najvišje gore na svetu.

Vožnja proti taboru je bila ena najhujših, kar sem jih do zdaj vozil s kolesom. Če se na “normalnih” tibetskih cestah menjujejo kamni, rebra in prah, ni bilo to nič v primerjavi s tem, kar lahko doživiš na tej cesti.

Ko sva prvi dan proti večeru počivala poleg nekega potočka, razmišljujoč, če bi pot nadaljevala ali se kar tam utaborila, je kar naenkrat mimo pridirjal gorski kolesar z zvončkom na kolesu in brez vsake prtljage, imel je le lahek kolesarski nahrbtnik. Mahal sem mu, da naj ustavi, a me je popolnoma ignoriral in šibal naprej, kot da ga nekdo preganja. Res ga je, no, bolj dohiteval, in kmalu se je pri najinem pikniku nabralo kakih pet kolesarjev, ki so nama povedali, da so ena od turističnih kolesarskih skupin, a da so za razliko od ostalih usmerjeni bolj v gorsko kolesarjenje. No, pa smo tam – midva s torbami rineva sem gor, tile norci pa s polnovzmetenimi FSR-ji in GT-ji pravijo, da je to ena najtežjih cest, kar so jih do zdaj vozili. Naju je kar zaskrbelo, kaj še bo. Res hec, ko pomisliš, da je pred teboj še 60 km skal in blata do baznega tabora – potem je treba pa še nazaj! Še bolj pa sva zazevala, ko so nama povedali, da so plačali po 2400 britanskih funtov (cca. 7500 DEM) na osebo in to za dva tedna! Jaz sem za cel Tibet, slaba dva meseca, zapravil 350 dolarjev...

A še sanjalo se mi ni, da je dva tedna kasneje na istem mestu goro opazoval Gorazd, ki se je do tja pritolkel z Olafom in onadva sta videla popolnoma drug prizor. Vmes je namreč snežilo, pravzaprav ravno takrat, ko sta onadva prišla do tabora, in potem občudovala goro v snegu. Ko smo na koncu v Nepalu vlekli črto, smo bili vsi povsem zadovoljni, da smo se lotili tudi baznega tabora. Pravzaprav smo bili še bolj zadovoljni, da smo se lotili Tibeta in premagali kitajsko birokracijo, ki ti na potovanju čez okupirano deželo sanj lahko povzroča še največ težav in glavobolov. Čeprav pravijo, da je ponavadi za njih kriva višinska bolezen...

S kolesom od Kirgizistana do Nepala 6

Na naše začudenje nismo srečali skoraj nobenega zahodnjaka, ki mu bila tsampa ali jakov čaj všeč, ne bi pa mogel reči, ali je to zaradi prevelikega nezaupanja do njihove hrane ali enostavno prevelika navajenost na okus hrane, ki smo jo zahodnjaki navajeni.
Kitajci na Tibetu menda ponavadi preživijo samo nekaj let. Zelo očitno je, da jim kot nižinskemu ljudstvu življenje v takih pogojih ne ustreza. Tako jih vlada spravi v Tibet samo z zagotovljenimi službami, ki so izdatno subvencionirane. Po nekaj letih življenja na taki višini Kitajci, fiziološko neustrezni za bivanje v takih razmerah, menda velikokrat kar pomrejo.

Mt. Everest Base Camp
Trije dnevi v tovornjaku so bili spet novo doživetje: prvi dan smo bili natlačeni zadaj na prtljagi skupaj s štirimi kitajskimi vojaki, ki so prevoz dobili na svojevrsten način: na eni izmed točk za pregledovanje popotnikov (checkpointov) so ustavili tovornjak in voznika postavili pred dejstvo, da se bodo vojaki peljali z nami, ali pa nas ne spustijo naprej. Moram priznati, da za bolj učinkovit način štopanja še nisem slišal... Kolesa so bila privezana ob stranicah, nas in prtljago pa je premetavalo po meter visoko – brez pretiravanja. Zvečer sem se skoraj zjokal ob svoji posodi, ki je bila popolnoma zmečkana, saj je bila torba pod rezervnim kolesom od tovornjaka, pa si zamislite, kaj se dogaja pod takim kolesom, ko skače meter visoko!
(se nadaljuje)

S kolesom od Kirgizistana do Nepala 5

Potrebovali smo en mesec, da smo se naučili upravljati gorilnik, zaradi katerega nekajkrat sploh nismo jedli kosila (ali pa smo jedli na pol surovo). Hvala Thomasu, da je neko jutro, ko sem se lotil gretja vode za zajtrk, prekinil moje običajno jutranje preklinjanje, ko je gorilnik že tretjič zapovrstjo ugasnil. “Hej, hej, ne moreš začeti dneva na tak način!” je zaklical iz svojega šotora in potem smo se lotili gorilnika. Izkazalo se je to, kar smo sicer potihem vedeli, a nismo poznali izhoda iz situacije: gorilniku pač nismo bili kos. Do konca sem se ga tako naučil, da je brnel na ves glas, dva litra vode sta pa zavrela, preden smo v torbah našli Kolinskino instant juho za dnevni menu.

“Tukaj se začne Tibet!”
Verjetno vam je jasno, zakaj je Thomas zjutraj in zvečer redno servisiral svojo Emo (vmes jo je tudi krstil), pri tem pa mu je največ pomagal Matej. Včasih nam je pokazal, kakšne gverilske prijeme je pri tem uporabljal in vsakič znova smo ga bolj občudovali, zakaj se še ni spravil na nek kamion in pustil Emo kot spomenik cesti, ki si tak naziv komaj zasluži.
Smo pa tu nekje tudi začeli spoznavati Tibetance, ki so sčasoma zamenjali Ujgure. In se kmalu prepričali tudi v to, kar nam je Thomas že večkrat povedal, namreč, da so Tibetanci neprimerno bolj inteligentni, omikani in sposobni kot Kitajci. Ko vidiš, v kakšnih razmerah živijo, predvsem nomadi, ki se selijo iz enega pašnika na drugi in celo življenje preživijo v šotorih, ne moreš, da ne bi čutil velikega spoštovanja do njih. Celo življenje jedo večinoma tsampo, jogurt iz jakovega mleka in pijejo čaj z jakovim maslom. Tsampa je jed, ki je pripravljena iz ječmenove moke, to pa pridobivajo v nižje ležečih dolinah (najnižje segajo do 3500 m.n.m.) in zmešajo z “jakovim čajem” (pravi čaj z jakovim maslom). Te jedi mi sicer nismo poskusili, smo pa pili veliko čaja, takega navadnega in tistega z jakovim maslom, in pojedli veliko tsampe, ki je krasna jed, če jo namesto s čajem mešaš skupaj s kakavom, rozinami, cimetom, mlekom, piškoti, lahko pa jo posoliš in temu primerno mešaš z drugimi sestavinami.
(se nadaljuje)