KITAJSKA: Peking - Xian - Šanghaj - Hangzhou 10 dni. Pojdi z nami

Kitajska je velika in nenavadna dežela, v kateri živi več kot milijarda ljudi, dežela, ki je po naravni in kulturni raznolikosti edinstvena. Tako kot pokrajina je fascinantna tudi zgodovina. Vse to in še veliko več združeno v našem novoletnem potepanju po Kitajski.

CENA: 1.799,00 € 

 

1. dan LJUBLJANA - PEKING
 Zbor potnikov na letališču Brnik dve uri pred poletom. Prijava in polet letala s postankom proti Aziji. Obrok na letalu.

2. dan PEKING
 Po pristanku in ureditvi vstopnih formalnosti se bomo odpeljali do Nebeškega templja, edine točke zunaj Cesarske palače, katero je moral cesar obiskati vsaj enkrat letno - ob praznovanju novega leta, imenovanega tudi »Spring Festival«. Tempelj obsega številne zelene površine in obredne komplekse (Okrogli oltar, Zid odmevov, Molitvena dvorana…), ki so vsi pomniki odlične mingovske arhitekture. Še skok v center kitajske tradicionalne medicine in na večerjo, kjer nam bodo poleg ostalega postregli še z pekinško raco. Namestitev v hotelu, nočitev. 

3. dan PEKING - kitajski zid
 Po zajtrku bo sledil prevoz do mogočnega kitajskega zidu, katerega je za obrambno in povezovalno vlogo začel graditi veliki Qin Shihuangdi! Veliki zid še danes daje občutek mogočnosti in varnosti, sami pa se bomo lahko prepričali o njegovi trdnosti in veličastnosti njegove lege s sprehodom-plezanjem po njem. Kosilo ter pozno popoldanski povratek v Peking … Prosto za počitek ter regeneriranje morda ob kakšni tradicionalni masaži. Nočitev.
4. dan PEKING - Tiananmen
 Zajtrku bo sledil ogled celodnevni ogled velemesta: najprej na prvi simbol mesta - trg Tiananmen in spoznali bomo zgodovinski pomen trga ter njegov današnji simbolni pomen. Trg obkrožajo mogočne palače in cesarske zgradbe, v njegovem osrednjem delu pa se nahaja mavzolej nekdanjega voditelja Maa Zedonga in spomenik ljudskim herojem. Nato do »Prepovedanega mesta« oziroma pravilneje cesarske palače. Kompleks 9999 sob in soban je en največjih in najlepše ohranjenih v svetu. Nekdanji izključni privilegij cesarjev bomo spoznali na ogledu mogočnih dvoran med katerimi kraljuje dvorana Najvišje harmonije. Cesarska palača je bila dejansko mesto v mestu in je bila popolnoma samozadostna ter odlično utrjena. Hkrati je predstavljala delovni prostor številnim evnuhom in cesarjevim konkubinam, ki so s časom vse bolj vplivali na razvoj kitajskih dinastij, njihove vzpone in padce. En najlepših delov palače je tudi cesarski vrt s paviljoni in banketno dvorano. Večerja, nočitev.

5. dan PEKING-XIAN
 Po zajtrku prevoz na železniško postajo in vkrcanje na super hitri vlak do Xiana. Po prihodu večerja v restavraciji in pokušina znamenitih cmočkov (dumplingov). Namestitev v hotelu, nočitev.
6. dan XIAN-ŠANGHAJ
 Po zajtrku ogled znamenitega območja mavzoleja velikega cesarja dinastije Qin. Na našem dnevnem programu bo arheološki park Teraccotta vojščakov, več kot 7000 se jih nahaja v urejenem predelu v popolni bojni formaciji. Njihove poteze obraza so individualne, kot da bi dejansko predstavljale vsakega vojščaka tega mogočnega generala in cesarja. Že od odkritja območja leta 1974 je to ena največjih kulturno-zgodovinskih dragocenosti človeštva. Po ogledu nadaljevanje odkrivanja mestnega centra z odlično ohranjenim mestnim obzidjem in izrazito podobo muslimanske četrti s tržnico. Kosilo v restavraciji. Še ogled slovite lokalne obrti - rokodelskega centra izdelkov iz žada, Kitajskega izbranega nakita in okrasja. Prevoz proti železniški postaji, vkrcanje na vlak spalnik, namestitev v klimatiziranih 1/4 posteljnih kupejih. Nočna vožnja v Šanghaj.
7. dan ŠANGHAJ
 Po prihodu v Šanghaj bo zajtrku v hotelu sledil ogled mesta: vrtovi Yu iz leta 1559, ene redkih arhitekturnih ostalin cesarske Kitajske v velemestu, kjer je idilično predstavljen osnovni koncept vrtov in parkov po kitajski spiritualno-arhitekturni zapovedi, Templja Žametnega bude, predela Bund s kolonialnimi poslopji na eni in mogočnimi stolpnicami na drugi strani reke in slovite avenije Nanjing. Večerja, namestitev v hotelu, nočitev.

8. dan ŠANGHAJ – ZHUJIAJIAO-HANGZHOU
 Zajtrk. Najprej bomo obiskali slikovito vodno mesto Zhujiajiao, kjer bomo občudovali starodavno arhitekturo hiš, trgovinic in restavracij ob vodnih kanalih in kamnitih mostovih, nato pa se bomo z hitrim vlakom odpeljali v Hangzhou. Po prihodu večerja, namestitev, nočitev.
9. dan HANGZHOU-ŠANGHAJ
 Zajtrk in ogled enega najlepših mest, kot ga je poimenoval Marco Polo v 13. Stoletju. Zapeljali se bomo s čolnom po jezeru West Lake, vstopili v pagodo »šestih harmonij, obiskali plantažo čaja. Po ogledih se bomo z hitrim vlakom vrnili v Šanghaj, večerja in prevoz na letališče.
10. dan EVROPA-LJUBLJANA
 Prijava na polet preko enega izmed letališč proti Ljubljani. Pristanek predvidoma v popoldanskem času.

Dve nori bejbi na trekingu 7 Drugi utrinek

Včerajšnji večer je kot mora. Ne moreva zaspati. Strah naju je. Strah, ker ne veva, kaj se dogaja izven hiške na jezeru, kaj se dogaja po napadu na Afganistan po Kašmirju. Vojska se zbira v mestu, občutek imam, da naju ljudje še bolj čekirajo s pogledi, kot so naju. Da za temi pogledi ni več skrita le gola radovednost nad dvema svetlima turistkama, ampak vprašanje »a sta iz Amerike?«

A spadata med tiste, ki ne marajo muslimanov, ki govorijo o vojni in napadu na muslimanski svet? Od ljudi izvem le don`t worry. Nihče noče nič povedati. V želodcu imam kepo, strah me je. Mami je telefonirala, govorila mi je o eksploziji na avtobusu v Srinagaru. Samomorilski napad. Doma vlada panika, mediji strah le še povečujejo. Na jezeru odmeva le tišina, ni slišati bombnih eksplozij, krikov ranjenih, siren reševalnih vozil. Kaj se dogaja kilometer stran, na obali? Kaj se dogaja na kašmirski zemlji, ki se je dober teden nazaj pripravljala k drugi letošnji žetvi riža? Kako bova prišli do meje?

Ne morem zaspati. Obe s Tino sva istih misli. Po eni strani bi se kar prepustila toku, kar bo, bo, po drugi strani pa – preveč rada imam to življenje, ta trenutek, da bi se kar tako na hitro poslovila. Muči me paranoja in obletavajo misli na smrt. Takrat ob ognju zvečer v gorah sem začutila tako neverjetno moč, ko sem se na ves glas drla I`m alive, tako radost, da živim... Ta trenutek pa mi po glavi begajo same traparije - bombe na avtobusu, pa vojaki s pištolami, pa vse tiste kontrole, ki naju spet čakajo na poti nazaj. Čimprej želiva zapustiti Kašmir. Noč je nemirna, moreče sanje mi ne dajo spati. Nočem še umreti. Ne še.

Dve nori bejbi na trekingu 6

Včerajšnji dan se je končal še bolj noro. Okrog pol štirih smo končno dočakali avtobus. Nabasan do zadnjega, nisem si predstavljala, kam se bomo zbasali še mi. Pa zagledam Farukovo roko. Tisti trenutek sem ga bila tako vesela, da bi ga najraje objela – prišparal nama je sedež. V vsej tisti zmedi... Sediva že, ko nama Golam od zunaj zavpije, naj odpreva okno. Notri nama vrže še tisti dve kokoši, ki sta preživeli. Tina ju stlači poleg sebe.

Avtobus se komaj premakne, vse škripa in ropota. Na naslednji postaji se folk malo premenja, en možak notri potisne ovco. Cel cirkus. Po nekaj kilometrih se Faruk poslovi in nekaj začne govoriti. Končno ugotoviva, da hoče tip, napitnino. Čisto me je razočaral. Toliko o prijaznosti, o petju ob ognju, o igranju na kanto od petroleja, o smehu... Vse za denar. Njegova odprta dlan pred mojim nosom, pa proseče oči in neizgovorjeni “kaj pa zame... denar vseeno rabim, da preživim, od prijaznosti bom ostal lačen...” mi malo poderejo ideale v glavi. Čez kakšno uro (aja, Faruku dava 50rs in kar učke se mu zasvetijo) naletimo na popoln zastoj. Pojma nimam, kaj se dogaja. Spet cel kup vojakov. Kar stojimo.

Potem končno izveva, da se je prevrnil vojaški kamion in ga morajo izvleči iz rečne struge, kamor je padel. Naš avtobus se skuša zriniti in priti mimo. Precej strašljivo izgleda vse skupaj, na eni strani nam prehod ovira vojaški tovornjak (kjer imajo ravno malico), na drugi strani pa strma stena ob reki. S Tino skočiva z avtobusa, čeprav Golam neki jamra, da “don`t worry”. Dovolj jih imam. Zanje je vse “don`t warry, chicken carry”... Naju je ta trenutek rahlo strah. Od domačina dobiva v roke časopis. Amerika bo v 48 urah napadla Afganistan, prebereva. Čimprej želiva zapustiti Kašmir.

Kakšen Leh, mestece v osrčju Himalaje, kamor sva hoteli – tam je le še več vojske! Res da izgledajo prijazni, smejijo se, ampak ko gre človek mimo tebe, do zob oborožen, s pištolo v roki, pa ves črn, vseeno ni prijeten občutek. Čeprav se obrne k tebi in te z nasmehom vpraša: “Any problems? Are you happy?” Ja, ja, mu odvrneva. (Very nice country, very nice people.) Ni problema, samo tistole avtomatsko igračo, ki jo držiš v rokah, obrni stran od naju. “You like here?” nadaljuje. “Vey nice country, very nice people,” ponoviva midve.

Avantura se, ko pridemo mimo teh blokad (vojska, ki je “hitela na pomoč”, je zablokirala cesto s svojimi kamioni z obeh strani), šele začne. Šofer mora očitno nadoknaditi zamujeno (vsaka minuta, ko pride prepozno, pomeni odbitek pri plači). Zavor sploh ne uporablja, le hupa. Trese. Moj želodec spet znori, Tino kuha vročina. Pa se v bistvu zabavava. Ovca je posrala pol avtobusa, ena naša kura je crknila, v glavnem, dogaja se. Prav uživava. Smešno drugače je vse skupaj.
(se nadaljuje).

Dve nori bejbi na trekingu 5

Ura je ne vem koliko, oblačno je in piha. S Tino leživa v travi, Faruk nama je prinesel odejo, da je vsaj za spoznanje topleje. Smo že dol, pa čakamo na avtobus. Nihče ne ve, kdaj pride. “In 20 minutes,” je rekel Golam, “maybe tomorrow,” pa prizna Faruk. Haha. Indija. Želodec imam še vedno težak. Indijska hrana je odlična, če tvoje telo normalno funkcionira. Sedaj si ne morem niti predstavljati, da bi jedla tipičen kašmirski zajtrk družine Dangola ali njihovo kosilo (riž, zelenjava, piščanec ali riba...). Tisti sok bi pila, Happy Day, z ekstra veliko mesa od pomaranče. Mmm. Samo ne vode ali čaja! Golam nama prinese mangov sok, ki ga je staknil v podirajoči prodajalnici. Pločevinka je tako zapackana, da me vse mine. Slamica tudi. Prosiva za kozarec. Ko ga pogledam, si le zaželim, da je umazan samo od zunaj in ne tudi od znotraj, ter zlijem vanj sok. Gost je. Paše, čeprav je okus odvraten.
Tina se sklanja nad mojo od bolečine spačeno faco in se mi smeji. Da bi me razvedrila in popestrila “praznovanje”, mi lenobno kaže gore nad mano. “Glej, Alja, kje si... V Himalaji!” ... “V pm, v bistvu...” hitro doda. Če odmislim, da me boli trebuh in glava, pa da sem utrujena, pa da me zebe,... – saj sem čisto happy! Misel mi uide na včerajšnji večer. Faruk je zakuril ogenj, meni tablete, s katerimi se nafilam, za tisto uro dajo novega zaleta. Skačem okrog in slikam v noč, pa ogenj in rumeno polno luno na nebu, posejanem z zvezdicami. Kot v pravljici so gore okrog nas odete v svetle tančice mesečine. Drevesa v bližini na tla rišejo dolge, mehke sence. Faruk privleče prazno kanto petroleja. Poje. Pesmi o Zuni in Hasini sklada. Njegov krik in udarjanje po kanti se razlegata med gorami. Lepo mi je. Tu gori, daleč nad svetom, daleč od vsega in vseh. Sama s sabo sem. V trenutku. Glava sicer še boli, a vse v meni prepeva. Faruk divje ploska, skače in pleše bojni ples okrog ognja. Lepo mi je.
Ko sedim tule v travi, se počutim tako domače. Kot da bi vse poznala, na vsakogar se takoj navežem, vsi so tako odprti. Ljudje ti tako hitro prirastejo k srcu, ne morem verjeti, povsod se počutiš sprejeto. Nora je ta dežela, res.
Le kdaj bo prišel avtobus oz. karkoli, kar bi nas pripeljalo v Srinagar?!
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 4

Sedim v šotoru, Golam je prižgal plinski kuhalnik, ki prijetno greje prostor. Glava je obupno težka, na pol mrtva sem. V trebuhu stiska topa bolečina. Po Lekadolu in polurnem dremanju je malo bolje. Z enim ušesom poslušam Tino in Golama, ki razpravljata o porokah pri nas in tu. Precej zanimiva tema za pogovor z zavednim muslimanom, ni kaj. Na besede moraš paziti, ker enostavno ne razume. Poroke so dogovorjene, ženina dekletu dodeli oče, seveda šele po obisku astrologa, ki pove, ali so jima zvezde sploh naklonjene in se ujemata v znamenjih. Sledijo srečanja s starši bodočih zakoncev, pa prerekanja in barantanja za višino dote. Tako piše v koranu, doda. Pika. Tu se pogovor zanj konča. Ne razume, verjetno niti noče razumeti nas, našega načina razmišljanja, naše kulture. Faruk se nam kmalu pridruži in razvije se živahna debata. Zamenjamo temo, ob tej je treba preveč razmišljati, kaj in koliko boš povedal, da bo še primerno za svet, v katerem sva se znašli.
Sesuta sem. Danes ponoči sva spet spali v kuhinji, ker se je moj želodec včeraj zvečer odločil, da bo pobruhal pol šotora in še vhod (samo zato, ker Tina ni našla zadrge za vrata odpret...). Ves riž, vse tablete. V kuhinji si spet uredimo skupinsko posteljo. Spijem malo vode, tresem se od mraza in bolečine pretresenega želodca. V glavi razbija. Vsi že spijo, ko me ponovno zvije. Vržem se pred vrata šotora in samo da pomolim glavo ven, spet leti. Po Farukovih plastičnih čevljih. Potem je na srečo mir.
Zjutraj s Tino od Golama izprosiva mleko v prahu. Paše, čeprav mi želodec spet stavka. Obe sva utrujeni in neprespani, dve noči, ki sva jih preživeli stisnjeni v skupnem šotoru, premalo tekočine in slaba hrana naju še bolj zdelajo. Ležim na travi, ko se Tinč spomni na moj rojstni dan. Zapoje mi “happy birthday.” Hvala ti, Tinč... Ko bi se vsaj želodec pomiril. Trenutno mi sploh ni jasno, kako bom prišla do doline. Hoditi ne morem, poni preveč trese. Sesuta sem.
 (se nadaljuje)