Dve nori bejbi na trekingu 5

Ura je ne vem koliko, oblačno je in piha. S Tino leživa v travi, Faruk nama je prinesel odejo, da je vsaj za spoznanje topleje. Smo že dol, pa čakamo na avtobus. Nihče ne ve, kdaj pride. “In 20 minutes,” je rekel Golam, “maybe tomorrow,” pa prizna Faruk. Haha. Indija. Želodec imam še vedno težak. Indijska hrana je odlična, če tvoje telo normalno funkcionira. Sedaj si ne morem niti predstavljati, da bi jedla tipičen kašmirski zajtrk družine Dangola ali njihovo kosilo (riž, zelenjava, piščanec ali riba...). Tisti sok bi pila, Happy Day, z ekstra veliko mesa od pomaranče. Mmm. Samo ne vode ali čaja! Golam nama prinese mangov sok, ki ga je staknil v podirajoči prodajalnici. Pločevinka je tako zapackana, da me vse mine. Slamica tudi. Prosiva za kozarec. Ko ga pogledam, si le zaželim, da je umazan samo od zunaj in ne tudi od znotraj, ter zlijem vanj sok. Gost je. Paše, čeprav je okus odvraten.
Tina se sklanja nad mojo od bolečine spačeno faco in se mi smeji. Da bi me razvedrila in popestrila “praznovanje”, mi lenobno kaže gore nad mano. “Glej, Alja, kje si... V Himalaji!” ... “V pm, v bistvu...” hitro doda. Če odmislim, da me boli trebuh in glava, pa da sem utrujena, pa da me zebe,... – saj sem čisto happy! Misel mi uide na včerajšnji večer. Faruk je zakuril ogenj, meni tablete, s katerimi se nafilam, za tisto uro dajo novega zaleta. Skačem okrog in slikam v noč, pa ogenj in rumeno polno luno na nebu, posejanem z zvezdicami. Kot v pravljici so gore okrog nas odete v svetle tančice mesečine. Drevesa v bližini na tla rišejo dolge, mehke sence. Faruk privleče prazno kanto petroleja. Poje. Pesmi o Zuni in Hasini sklada. Njegov krik in udarjanje po kanti se razlegata med gorami. Lepo mi je. Tu gori, daleč nad svetom, daleč od vsega in vseh. Sama s sabo sem. V trenutku. Glava sicer še boli, a vse v meni prepeva. Faruk divje ploska, skače in pleše bojni ples okrog ognja. Lepo mi je.
Ko sedim tule v travi, se počutim tako domače. Kot da bi vse poznala, na vsakogar se takoj navežem, vsi so tako odprti. Ljudje ti tako hitro prirastejo k srcu, ne morem verjeti, povsod se počutiš sprejeto. Nora je ta dežela, res.
Le kdaj bo prišel avtobus oz. karkoli, kar bi nas pripeljalo v Srinagar?!
(se nadaljuje)