Dve nori bejbi na trekingu 13

6. utrinek
Kolikokrat se mi je že na tem potovanju utrnila misel, naslov ene od Grošljevih knjig »Prehodil bi svet za en sam nasmeh«. Nasmeh, ki ga dobiš od najbolj preprostega bitja tu, ali nasmeh, ki se ti zariše na ustnice, ko vidiš vse to. Mogoče je to tisti éden, tolikokrat opisovan, tako opevan v pesnitvah in v Svetem pismu. Pod mano je. Eden tam, eden v moji duši in v mojem srcu. Popolnoma mirna sem. Slišim ptice, pa kravje zvonce spodaj na bazarju.
Slišim smejanje mladcev zraven, ne vem, v katero državo naj jih dam. Pa saj to zdajle sploh ni važno. Slišim bitje svojega srca. Tako mirno, spokojno je. In slišim bitje svojega srca doma, v Sloveniji, v vsem tistem vrvežu, hitenju, hrupu, skrbeh, ki si jih mnogokrat za brezveze povzročam. Mirno in spokojno je. Izraz na mojem obrazu...
Sama ljubezen me je, do vsega živega in neživega, ki me obdaja. Čutim veter, igra se z mojimi lasmi, čutim trdoto kamnitega bloka, na katerega sem se zavlekla. Čutim barvo zahajajočega sonca in rano, ki sem jo spet spraskala, da mi kri v kapljici polzi po stopalu. Čutim moč, da lahko storim karkoli. Tu ali doma. Imam glavo, s katero mislim, srce, s katerim ljubim. Noge, da hodim, da grem, kamor hočem in roke, s katerimi lahko ustvarim vse. Imam voljo in pogum.
(se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 12

Ko se sprehodiva po glavni ulici, se nama svet šele zares odpre! 360º okrog mene griči, po katerih so razmetane okrogle rjave skale. Ena ob drugi, ena na drugi. Z vsakim korakom, za vsako skalo je nekaj novega, čisto drugačnega, norega. Opice skačejo nad mojo glavo. Sliši se glasba, godba na pihala precej bolj spominja na srbski žur kot na umirjeno indijsko vasico, v kateri sva se znašli. Pred mano skalnata ploščad, grič iz ene same skale. Z majhnimi zaplatami zelene trave. Pa Tina, ki je ravno tako očarana nad prostorom, kjer sva se znašli. Pod mano male bele hiške Hampija. In skale, kamorkoli pogledam. Palme in templji. Pa ogromne zelene muhe. Kuščarji z odlično varovalno barvo in vsake toliko časa kak Indijec, ki hoče sliko ali avtogram. Kako naj opišem vse to, vse te občutke, ki mi polnijo dušo in telo! Popolnoma se zavedam trenutka, popolnoma ga sprejemam in se mu predajam. Živa sem!
...
Kot bi se bogovi igrali. S frnikolami. Sva visoko nad svetom, verjetno sva dosegli nebesa. Desno pod mano so povsod, kamor seže pogled, razmetani rjavi kamenčki. Ko prideš bliže, ugotoviš, da so ogromne, večmetrske skale, monoliti. Kot bi sestavljali mesta in se igrali z njimi, ponekod so postavljene ena na drugi. Naravnost pod mano leži mestece Hampi z dolgim bazarjem iz 16.stoletja na začetku in templjem na koncu novejšega, poseljenega dela. Levo pod mano se razprostira rodovitna pokrajina z riževimi polji, nasadi banan in kokosovimi palmami. Sprašujem se, kako je nastalo vse to. Reka, čisto brez oblike, teče med mivko in travniki ob kamnitih gričih. Med njimi ali pa kar na kakšni skali rastejo templji in ostanki trdnjav.
Sonce zahaja. Čudovita topla svetloba objema pokrajino. Iz doline se sliši glasba, tista godba, ki je pihala in ropotala že zjutraj. (Od ljudi slišiva, da se pripravljajo na poroko. Ko hočem bolj konkretno razlago, odkimajo z glavo, znanje angleščine se tu konča.) Treba bo vstati in splezati dol. Te skale so tako mogočne, da me hkrati z občudovanjem prevzema strah. Strah nad njihovo veličino in svojo majhnostjo. Kot palček se počutim. Indijci ne dajo kaj dosti na turizem, ni ograje, ni označenih poti, en korak predaleč, pa se znajdeš par metrov nižje. Amazing.
Alja Rebolj (se nadaljuje)