Kolikokrat se mi je že na tem potovanju utrnila misel, naslov ene od Grošljevih knjig »Prehodil bi svet za en sam nasmeh«. Nasmeh, ki ga dobiš od najbolj preprostega bitja tu, ali nasmeh, ki se ti zariše na ustnice, ko vidiš vse to. Mogoče je to tisti éden, tolikokrat opisovan, tako opevan v pesnitvah in v Svetem pismu. Pod mano je. Eden tam, eden v moji duši in v mojem srcu. Popolnoma mirna sem. Slišim ptice, pa kravje zvonce spodaj na bazarju.
Slišim smejanje mladcev zraven, ne vem, v katero državo naj jih dam. Pa saj to zdajle sploh ni važno. Slišim bitje svojega srca. Tako mirno, spokojno je. In slišim bitje svojega srca doma, v Sloveniji, v vsem tistem vrvežu, hitenju, hrupu, skrbeh, ki si jih mnogokrat za brezveze povzročam. Mirno in spokojno je. Izraz na mojem obrazu...
Sama ljubezen me je, do vsega živega in neživega, ki me obdaja. Čutim veter, igra se z mojimi lasmi, čutim trdoto kamnitega bloka, na katerega sem se zavlekla. Čutim barvo zahajajočega sonca in rano, ki sem jo spet spraskala, da mi kri v kapljici polzi po stopalu. Čutim moč, da lahko storim karkoli. Tu ali doma. Imam glavo, s katero mislim, srce, s katerim ljubim. Noge, da hodim, da grem, kamor hočem in roke, s katerimi lahko ustvarim vse. Imam voljo in pogum.
(se nadaljuje)
