Sonček me prav prijetno greje in boža po trebuhu, medtem ko me veter še bolj prijetno sproti ohlaja. Naslonjeno na skalo me vsake toliko časa oblije voda. Opazujem za noht velike skoraj prozorne rakce, ki po mivki valijo kroglice in kopljejo luknje. Mimo priteče potepuški pes. Samo smeji se mi in še vedno ne vem, s čim sem si zaslužila te trenutke! Ah, Indija, Indija, razvajaš me kamorkoli grem!
Spet se mi vrti v glavi! Pa tokrat ni, enkrat za spremembo, razlog Lariam... vrti se mi od vse te lepote, ki me obdaja.
...
Brodiva po Arabskem morju, sega nama do gležnjev. Noge se nama vdirajo v vročo mivko, gledava palme in zaliv pred nama in si na glas pojeva »Easily, let`s get carried away...«
Samo smejim se lahko, kamorkoli pogledam, je vse perfect – velika omleta z rotijem, Izraelci pri sosednji mizi in Bob Marley, s svojimi »everything`s gonna be alright« in »I wanna love you and treat you right«. Pa Pink Floydi z »wish you were here« in trgovci z oblekami, ki ti na uho šepetajo: »Want some smoke, Madam?« »Some nice perfume,… marihuana?« In spet kilometri mivke, palme, ki me uspejo vedno znova očarati, pa tisoči kilometri morja, ki se zdi neskončno. Premetavava se po vodi, eno samo sonce je na najinih obrazih. Ne mislim na nič, datum me sicer spomni, da bom že čez štiri dni v popolnoma drugačnem svetu, a hkrati vem, da me čaka še štiri dni popolne predanosti pravljici in življenju v Indiji. V Goi, pravzaprav. Z ničemer ne spominja na ostalo Indijo – mogoče le z grabljicami namesto napisov in smetmi vsepovsod. Še nahrbtnikov nama ni treba prenašati, pa na vse živalice, s katerimi deliva sobo, sva se tudi že čisto privadili. Perfect je. Neizmerno uživam in se predajam... in samo smejim se.
... Alja Rebolj
