Dvanajst kilometrov pred vrhom se je začelo. Zvok motorja je bil vedno manj prepričljiv, čeprav smo že nekaj časa vozili v prvi prestavi.Naš kombi ni bil zadnji dosežek tehnike. Na ravni cesti je z vetrom v hrbet včasih dosegel 80 kilometrov na uro, na rahlem klancu pa je bilo pet na uro že kar lep dosežek. Na desni je imel samo ena vrata in kadar so hoteli vsi ven, je bilo treba sprednji dvojni sedež "prekucniti". Vedeli smo, da je pot na Nemrut precej strma, zato smo malo pohiteli in si vzeli kako uro rezerve, da bi ujeli sončni zahod tudi če se kaj zatakne. Pravijo namreč, da nikjer na svetu ni lepših vzhodov in zahodov kot prav tukaj.
Postopek je počasi postajal že rutinski. Takoj, ko je motor začel "crkovati", sva skočila ven sprednja dva in medtem, ko sva že začela porivati, so ostali prevrnili sprednji sedež in drug za drugim priskakali ven in hiteli pomagati.
tekst: Janin
foto: rekonstrukcija
(se nadaljuje)
