
Od daleč smo videli dve taki sežigališči, a naš krmar ni
hotel zapeljati tja, češ da belcem ni dovoljeno gledati sežiganja, še manj pa
ga fotografirati.
Ko smo se prebili dva kilometra daleč proti toku, smo
čoln zapeljali kakih sto metrov od obale in tok nas je hitro odnesel nazaj na
naše izhodišče. Šefu je obraz vidno žarel, ko je jemal najinih dvesto rupij.
Seveda je še enkrat poskusil iztržiti še kakšen bakšiš, a ni vztrajal.
Popoldne
sva izvedela, da je bila prava cena 20-30 rupij.
tekst & foto: Janin