Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 4

 Leta 94 sva se bila spoznala na polsemestrskem študiju miru v Avstriji in bila tamkaj ves čas par; zdaj pa, ko sem bil po dolgih letih prvič spet svoboden tozadevnih moško-ženskih vezi tu v Sloveniji, sem ugotovil oziroma sklenil, da je čas primeren za ta, že dolgo napovedovani in načrtovani obisk. 

Vnaprej sem sicer vedel, da vseh petinštiridesetih dni ne bom preživel v tistem vročem in prenaseljenem mestu sredi Jave – saj sem vendar obmorski tip človeka –, in si nekako že uvodoma, ne sicer rigidno, z gotovostjo pa kljub temu, postavil načrt, da bom po kakih desetih dneh tega takorekoč kontinentalnega bivanja najverjetneje odtaval nekam v oceansko prostranstvo.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Indonezija 3 Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa

 Daleč od tega, da bi načrtoval kakšno promiskuitetno norenje; ampak človek se morda lahko celo zaljubi, in potem – vrag ve, pa mi tudi, kajne, kakšna utegne postati frekvenca porabe teh artiklov tudi že v enem samem dnevu.

Vzrok, da sem se za Indonezijo sploh odločil, je bil preprosto ta, da sem tam nekoga poznal. In to ne kar tam nekega mimogrede srečanega tujca – temveč je bila ta ključna oseba dejansko moja nekdanja punca.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Artur Štern Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa Indonezija 2

 Bil je še veseli december, se pravi dobra dva tedna pred mojim odhodom v te južne kraje, ko sem se z nekega izdatnega zretja v dna kozarcev po ljubljanskih pabih peš vračal domov v Šiško – in takrat sem ob bizarni jutranji uri, morda ob šestih, v samopostrežni ob Celovški cesti nabavil tri pakete s po šestimi prezervativi. 

Osemnajst – za zdaj bodi dovolj, sem si rekel. Preden pa tudi zares odidem dol, kajne, pa si bom zalogo za vsak primer še okrepil – je bilo sklenjeno.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Artur Štern Indonezija 1

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa na indonezijskem otočju

Eden osnovnih motivov za potovanja po svetu, čeprav je lahko tudi povsem nezaveden, je gotovo širjenje svojih reprodukcijskih mrež. Ne govorim po Freudu, tem dokaj genialnem šarlatanu, ki očitno vendarle še dolgo ne bo odmrl; temveč na podlagi sodobne evolucijsko psihološke, torej naravoslovno znanstvene doktrine … 

In ko se vrneš, te prijatelji kmalu vprašajo tudi po tem, ali je bilo kaj tovrstno interesantnega. Ker sem ne le znanstveno resnicoljuben, temveč tudi literarno in nasploh docela prostodušen, vam bom nekaj tozadevnih dogodivščin pač opisal.