Bil je
še veseli december, se pravi dobra dva tedna pred mojim odhodom v te južne
kraje, ko sem se z nekega izdatnega zretja v dna kozarcev po ljubljanskih pabih
peš vračal domov v Šiško – in takrat sem ob bizarni jutranji uri, morda ob
šestih, v samopostrežni ob Celovški cesti nabavil tri pakete s po šestimi
prezervativi. Osemnajst – za zdaj bodi dovolj, sem si rekel. Preden pa tudi
zares odidem dol, kajne, pa si bom zalogo za vsak primer še okrepil – je bilo
sklenjeno.
Artur Štern (se
nadaljuje)