Sirija: Vojaška budnica 3
Še naprej so preiskovali vedno širšo okolico šotora, komandant pa me je vsake toliko časa skušal pomiriti z “No problem.” Ko je s ceste pripeljal še tovornjak in je prvi oficir v japonkah odšel do njega, sem že mislil, da so prišli naložit kolo, vendar je kmalu zatem brez mene odpeljal, komandant pa mi je nakazal, naj pospravim šotor in rekel: “You must go Damaskus.” “Now?” Ura je bila tri zjutraj. “Yes, now. Here is very dangerous.” Nekaj je omenjal kamion ali avtobus, češ da se lahko peljem.
V rekordnem času sem pospravil šotor in spakiral kolo, komandant, tip, ki me je odkril in dva vojaka, pa so me pospremili do ceste in nekako brezvoljno poskušali ustaviti prvi kombi, ki je pripeljal mimo. Nato mi je komandant rekel: “You go!”. Ni mi bilo čisto jasno, kaj naj bi naredil, in začel sem hoditi ob cesti, četverica pa je sledila nekaj korakov za menoj. Po nekaj metrih sem se ustavil in vprašal, ali se lahko odpeljem naprej. “Yes, yes, you go!” Zavihtel sem se na kolo in se v trdni temi kot kamikaza brez luči odpeljal po dolgem klancu navzdol.
(odlomek; Foto: Janin)
Vojaška budnica 2
Res je imel nekakšne maskirne vojaške hlače in škornje, ampak jakna je delovala civilno, in predvsem ni bil oborožen. In ni mi pokazal nobene legitimacije, tako da mi še na kraj pameti ni padlo, da bi mu dovolil, da moj potni list – popotniško svetinjo – odnese v temo! Odločno sem mu ga vzel iz roke in mu pokazal vstopni vizum ter stare štampiljke. Ko sem videl, da mu tako ali tako nič ne pomenijo, sem kar po angleško nekaj blebetal o tem, kako sem tisti dan prikolesaril iz Libanona, medtem pa sem pospravil potni list v žep. Videti je bilo, da ga moje dejanje ni nič ujezilo, prižgal si je namreč cigareto.
Nato se je pričelo čakanje na hudem mrazu. Sicer sem si oblekel velur, vendar sem imel oblečene le kratke hlače. Čakava, čakava, možak kadi in venomer nekam živčno pogleduje v smer, v katero je izginil njegov kompanjon. Po približno pol ure se je v temi pojavil obris šesterice ljudi, in možak jim je šel nasproti. Najprej sem celo pomislil, da me bodo številčno okrepljeni oropali, vendar sem hitro videl, da so vojaki, uniformirani in oboroženi z avtomatskimi puškami, AK-47 in M-16. Tu ni diskriminacije med bivšima vojaškima blokoma. Poveljnik, sicer v civilni obleki in japonkah, prijazno reče “Good morning,” in razveselil sem se, da končno nekdo govori angleško, vendar sta bili žal to skoraj edini besedi. Kasneje je zmogel še “Routine.”
Vojake je razporedil tako, da so me obkolili, in kovinski zvok pušk v mesečini je bil prav srhljiv. Za trenutek me je celo spreletelo, da me bodo v temi likvidirali, in moram priznati, da občutek ni bil niti najmanj prijeten. Poveljnik je bolj temeljito od svojega predhodnika pregledal moj potni list. Nato je polovici vojakov ukazal, naj preiščejo okolico šotora, in ko so, brez svetilk, to dokaj hitro opravili, jih je še nekajkrat poslal nazaj k delu. Kmalu je iz teme prišla še trojica, en oficir z dvema vojakoma, in očitno je bilo, da je imel prišlek znatno višji čin od prvega, saj so mu vsi izkazovali molčeče spoštovanje, pa tudi dostojanstven in urejen je bil bolj, čeprav v maskirni uniformi. Tudi angleško je nekaj znal, čeprav je bil zelo redkobeseden, sam pa tudi nisem bil ravno klepetave volje. Tip, ki me je odkril, je govoril, da zna rusko - vendar nisem razumel nič drugega kot to, da ga je predstavil kot komandanta.
(se nadaljuje)
Fedr: Vojaška budnica
Gregor Födransperg –Fedr: Sirija
Po prehodu libanonsko-sirijske meje sem zaradi dolgega
klanca in predvsem neugodnega vetra zmogel le še kakšnih dvajset kilometrov, in
ne cilja za ta dan - Damaska - kakor sem za tisti dan načrtoval. Kmalu po
prevoženem pet tisočem kilometru mojega kolesarskega potovanja okrog
Sredozemskega morja sem se utaboril v mlad borov gozdič. Čeprav sem bil zelo
blizu ceste, so me drevesa dobro zakrivala, in preden sem zaspal, sem še
razmišljal o mojih izkušnjah z divjim kampiranjem v Siriji. Niso bile ravno
najboljše in čeravno nisem imel nobenih težav, moj tabor skoraj nikoli ni ostal
skrit, kot sem vedno načrtoval. Ponavadi so me odkrili okoliški prebivalci in
me vedno vabili prenočit k njim, in le stežka sem jim vedno zagotovil, da sem v
šotoru čisto v redu, nisem jim pa seveda zaupal, da imam včasih ponoči rad mir
in samoto. Po kretnjah sodeč jih je najbolj skrbelo, da bi imel težave s kačami
ter škorpijoni, šotorov, ki bi bili varni pred takšnimi nočnimi gosti, kot tudi
pred komarji in podobnimi zvermi, pa niso vajeni.
(odlomek)
Džuleee, Džuleee 2
Se razume, da smo močno stiskali pesti. Potovali smo z dvema jeepoma – od katerih je bil eden pojoč, drugi pa tih. Lahko si mislite zakaj, saj smo v prvem veselo prepevale, drugi pa se je nad prepadi vozil kar molče. Kadar so bili pod nami prepadi, so bile iz pojočega jeepa slišati le tezejsko pesem: In manus tuas pater.
Hvala Igor (naš zborovodja), ker si nas naučil tako praktično pesem! Tako je bila vožnja sigurno bolj varna.
Pot nas je vodila po vaseh in prelazih, ves čas gor in dol, s postanki v čajnicah, do naslednjega tabora. Domačinke so nam bile še posebej všeč. Ta samozavestna ženska bitja so nas povsod radovedno opazovala. V vasi Hinju smo bile tako razpoložene, da smo jim priredile kar koncert slovenskih pesmi.
(odlomek; Foto: Janin)
Mojca Gorjan
Subscribe to:
Posts (Atom)