Res je imel nekakšne maskirne vojaške hlače in škornje, ampak jakna je delovala civilno, in predvsem ni bil oborožen. In ni mi pokazal nobene legitimacije, tako da mi še na kraj pameti ni padlo, da bi mu dovolil, da moj potni list – popotniško svetinjo – odnese v temo! Odločno sem mu ga vzel iz roke in mu pokazal vstopni vizum ter stare štampiljke. Ko sem videl, da mu tako ali tako nič ne pomenijo, sem kar po angleško nekaj blebetal o tem, kako sem tisti dan prikolesaril iz Libanona, medtem pa sem pospravil potni list v žep. Videti je bilo, da ga moje dejanje ni nič ujezilo, prižgal si je namreč cigareto.
Nato se je pričelo čakanje na hudem mrazu. Sicer sem si oblekel velur, vendar sem imel oblečene le kratke hlače. Čakava, čakava, možak kadi in venomer nekam živčno pogleduje v smer, v katero je izginil njegov kompanjon. Po približno pol ure se je v temi pojavil obris šesterice ljudi, in možak jim je šel nasproti. Najprej sem celo pomislil, da me bodo številčno okrepljeni oropali, vendar sem hitro videl, da so vojaki, uniformirani in oboroženi z avtomatskimi puškami, AK-47 in M-16. Tu ni diskriminacije med bivšima vojaškima blokoma. Poveljnik, sicer v civilni obleki in japonkah, prijazno reče “Good morning,” in razveselil sem se, da končno nekdo govori angleško, vendar sta bili žal to skoraj edini besedi. Kasneje je zmogel še “Routine.”
Vojake je razporedil tako, da so me obkolili, in kovinski zvok pušk v mesečini je bil prav srhljiv. Za trenutek me je celo spreletelo, da me bodo v temi likvidirali, in moram priznati, da občutek ni bil niti najmanj prijeten. Poveljnik je bolj temeljito od svojega predhodnika pregledal moj potni list. Nato je polovici vojakov ukazal, naj preiščejo okolico šotora, in ko so, brez svetilk, to dokaj hitro opravili, jih je še nekajkrat poslal nazaj k delu. Kmalu je iz teme prišla še trojica, en oficir z dvema vojakoma, in očitno je bilo, da je imel prišlek znatno višji čin od prvega, saj so mu vsi izkazovali molčeče spoštovanje, pa tudi dostojanstven in urejen je bil bolj, čeprav v maskirni uniformi. Tudi angleško je nekaj znal, čeprav je bil zelo redkobeseden, sam pa tudi nisem bil ravno klepetave volje. Tip, ki me je odkril, je govoril, da zna rusko - vendar nisem razumel nič drugega kot to, da ga je predstavil kot komandanta.
(se nadaljuje)
