Še naprej so preiskovali vedno širšo okolico šotora, komandant pa me je vsake toliko časa skušal pomiriti z “No problem.” Ko je s ceste pripeljal še tovornjak in je prvi oficir v japonkah odšel do njega, sem že mislil, da so prišli naložit kolo, vendar je kmalu zatem brez mene odpeljal, komandant pa mi je nakazal, naj pospravim šotor in rekel: “You must go Damaskus.” “Now?” Ura je bila tri zjutraj. “Yes, now. Here is very dangerous.” Nekaj je omenjal kamion ali avtobus, češ da se lahko peljem.
V rekordnem času sem pospravil šotor in spakiral kolo, komandant, tip, ki me je odkril in dva vojaka, pa so me pospremili do ceste in nekako brezvoljno poskušali ustaviti prvi kombi, ki je pripeljal mimo. Nato mi je komandant rekel: “You go!”. Ni mi bilo čisto jasno, kaj naj bi naredil, in začel sem hoditi ob cesti, četverica pa je sledila nekaj korakov za menoj. Po nekaj metrih sem se ustavil in vprašal, ali se lahko odpeljem naprej. “Yes, yes, you go!” Zavihtel sem se na kolo in se v trdni temi kot kamikaza brez luči odpeljal po dolgem klancu navzdol.
(odlomek; Foto: Janin)
