Tako smo hodili od ene pisarne do druge dokler nismo prišli do po lestvici najvišjega, nekakšnega mestnega župana. V njegovo pisarno nas nikakor niso hoteli spustiti. Po več kot uri čakanja, nas je županov osebni tajnik odpravil z izjavo, da ima župan danes pač pomembnejše opravke kot pa se ukvarjati s turisti. Poslal nas je nazaj na policijsko postajo, kjer naj bi nam oni pomagali. Tam so nas enkrat že odslovili in počasi smo se sprijaznili, da prevoza danes pač ne bomo dobili. Ko pa smo se vračali po glavni ulici, smo pred policijsko postajo srečali skupino turistov, ki je čakala džip, ki jih bo odpeljal v Siliguri. Povedali so nam, da imajo še dovolj prostora in da se lahko pridružimo. Najine prijateljice iz Slovenije so se odločile, da bodo vseeno ostale v Darjeelingu. Imele so čas, midva pa ne, zato sva odhitela nazaj v hotel po najine stvari. Nazaj grede sva novico o džipu povedala še nekemu italijanskemu paru, ki sta se nam z veseljem pridružila. Sedaj nas je bilo osem, ki smo čakali na odrešilni džip: midva, italijanski par, starejši Irec, nemška novinarka srednjih let in še zakonca iz Anglije.
(se nadaljuje)
Izidor Dolenc
