Naše čakanje na ulici so na trenutke popestrili protestni mimohodi in glasno vzklikanje prebivalcev. Nam pa je vse bolj postajalo jasno, kar nam je kasneje potrdil tudi šef policije, da našega džipa ne bo.
Odločili smo se, da odidemo na glavno policijsko postajo. Sprejel nas je načelnik postaje, ki je bil sicer zelo prijazen in nas povabil v svojo pisarno. Razložil nam je, da ne more prav veliko narediti, da pa bo poskušal. Poklical je nekaj ljudi, a vse je bilo zaman. Tudi govor nemške novinarke o kršenju človekovih pravic, ker nas zadržujejo v mestu proti naši volji ni pomagal. Prevoza iz mesta nismo mogli dobiti.
Izidor Dolenc
(se nadaljuje)