Bogovi brez glav

Dvanajst kilometrov pred vrhom se je začelo. Zvok motorja je bil vedno manj prepričljiv, čeprav smo že nekaj časa vozili v prvi prestavi.
Naš kombi ni bil zadnji dosežek tehnike.  Na ravni cesti je z vetrom v hrbet včasih dosegel 80 kilometrov na uro, na rahlem klancu pa je bilo pet na uro že kar lep dosežek. Na desni je imel samo ena vrata in kadar so hoteli vsi ven, je bilo treba sprednji dvojni sedež "prekucniti". Vedeli smo, da je pot na Nemrut precej strma, zato smo malo pohiteli in si vzeli kako uro rezerve, da bi ujeli sončni zahod tudi če se kaj zatakne. Pravijo namreč, da nikjer na svetu ni lepših vzhodov in zahodov kot prav tukaj.
Postopek je počasi postajal že rutinski. Takoj, ko je motor začel "crkovati", sva skočila ven sprednja dva in medtem, ko sva že začela porivati, so ostali prevrnili sprednji sedež in drug za drugim priskakali ven in hiteli pomagati.
tekst: Janin
foto: rekonstrukcija
(se nadaljuje)

Benares 8: Umreti in biti sežgan

Ganges je sveta reka, Benares pa sveto mesto, zato je sveta dolžnost vsakega pravovernega Hindujca, da vsaj enkrat v življenju obišče to mesto in se okopa v vodi, ki ji pripisujejo čudežne lastnosti. Najlepša smrt za Hindujca je umreti v Benaresu in biti sežgan na njegovi obali.

Od daleč smo videli dve taki sežigališči, a naš krmar ni hotel zapeljati tja, češ da belcem ni dovoljeno gledati sežiganja, še manj pa ga fotografirati.

Ko smo se prebili dva kilometra daleč proti toku, smo čoln zapeljali kakih sto metrov od obale in tok nas je hitro odnesel nazaj na naše izhodišče. Šefu je obraz vidno žarel, ko je jemal najinih dvesto rupij. Seveda je še enkrat poskusil iztržiti še kakšen bakšiš, a ni vztrajal. 

Popoldne sva izvedela, da je bila prava cena 20-30 rupij.

tekst & foto: Janin