Greš z nami? – Indijski Tibet: Kašmir, Ladakh, Zanskar, 2/ 3 tedne:

Popotniška varianta: Sproti iščemo  prenočišča.
1080 eur  Vključeno: letalske karte: Ljubljana –Delhi – Ljubljana in Delhi – Leh ali Srinagar
+200- 400eur zapravimo na poti (spanje, vožnje, hrana, izleti, vstopnine)

Raj za fotografe in ljubitelje visokih gora.
Primerno za trekarje in hribolazce, pa tudi za bolj umirjene, ki se raje prevažajo z džipom.
Divja himalajska pokrajina, spektakularne ceste, visoki prelazi, temno modro nebo, dramatične gore, divje reke, viseči mostovi, budistični templji, gompe, barviti domačini, menihi, visokogorski kmetje, jaki …

program: 
1. dan: Polet iz Ljubljane, Istanbul


2. dan: Istanbul: ves dan si ogledujemo glavne zanimivosti, najlepše džamije, tržnice, čajnice, muzeji… zvečer polet v Indijo.


3., 4. dan: Ogledujemo si Delhi in njegove številne zanimivosti. Poleti je indija zelo vroča, zato bomo hitro odleteli v visoke hribe: polet v Kašmir.

5.,6. dan: Srinagar: jezero Dal, vasice na vodi, ustavimo se na plavajoči tržnici, svetišče Hazrabath,
vrtovi Shaliman, trdnjava Durrani …

7., 8. dan: Odpravimo se proti Karakorumu
vzpon na sedlo Zoji La, 3.537 m. kjer prestopimo iz Kašmirja v Ladakh,
prespimo v Kargilu.
Dramatična cesta preko prelazov  Namika La in Foto Lu, 4.147 m visoko.
Proti večeru v Leh, prestolnico Ladakha.

9.- 18. dan: Udeležimo se lokalnih izletov po Ladakhu in Zanskarju z džipi in peš.
Možnosti je veliko:
Mala Potala, kraljeva palača iz 17. stoletja, ki zelo spominja na Lhaso, 
samostan v Likirju, Shanti stupa, Magnetic Hills
dolina Nubra, vasica Hunder, kjer se končajo vse poti za vozila in se tovori preselijo na ramena ali na živali, 
Khardung La, najvišji prevozni prelaz na svetu, ki leži 5.602 m visoko,
samostani Chamre, Taktok in mnogi drugi, 
dolina Tangtse
najlepše indijsko jezero Pangong, ki spreminja barvo iz ure v uro …

19.- 21. dan: Povratek po slikoviti himalajski cesti 
Točen program in ceno bom izračunal, ko mi vsi poveste svoje želje na sestanku.

By the rivers of Babylon 2

Ciril Grošelj: Irak
Namreč, iz izkušenj sem vedel, da se z avtoštopom potuje bistveno hitreje sam, čas me je pa basal. In sem tako nekega dne v Klincu naletel na kolega, ki je s seboj vlačil mlajšo medicinko, s katero sva se videla prvič. In mi jo je predstavil in za šalo pristavil, da je slišal, da iščem sopotnika za Indijo in da bi ona (imenujmo jo Katka) šla z menoj. In ona je za mojo Indijo slišala prvič. Seveda sem jo kot gentleman takoj povabil in je za šalo takoj pristala. No, po stari navadi smo spili še kakšno pivo in po tretjem pivu sva bila za šalo zmenjena, da se greva naslednji dan cepit in sva se šla res cepit in se čez par dni z nahrbtniki (in Katka z dvema debelima salamama) dobila na Rakovniku in odštopala soncu naproti.
V celoti z avtoštopom sva pripotovala do Kabula in nato z avtobusom v Pakistan in naprej z vlakom. Glavne indijske postojanke so bile Delhi, Agra in Varanasi. Tam sva se obrnila in v celotno enaki obliki ponovila pot domov. Potovanje je trajalo dobre tri mesece. Bil je to čas trdega potovalnega garanja.
(se nadaljuje)

Irak: By the rivers of Babylon

Ciril Grošelj 
V zgodnjih sedemdesetih prejšnjega stoletja je bil avtoštop trend, z dohodki slovenskega študenta še posebno združljiv. Tako sem do potovanja o katerem bom govoril, po etapah - sam ali v različnih kombinacijah - na ta način prepotoval že kakih trideset držav, poleg Evrope in Severne Afrike tudi Kanado, ZDA, Mehiko in Gvatemalo. Vedno sem nameraval opraviti pot okrog sveta, pa sem skoraj pomotoma prej diplomiral. In sem zato 1974 po diplomi na Medicinki fakulteti sklenil napraviti labodji spev z avtoštopom v Indijo, s 340 (tristo štirideset) dolarji v žepu. Sestra – diplomirana ekonomistka - mi je namreč za za diplomo podarila celotno mesečno plačo.
Ker mi je mama - v mislih je imela pretrpel strah ob vseh mojih prejšnjih potovanjih - strogo ukazala, da si moram za pot najti sopotnika, sem bolj za šalo kot zares postopal po Klincu, kot smo študentje pravili Kliničnemu centru in iskal sopotnika za Indijo.
(se nadaljuje) 

Nemrut 8 Prenočevanje v nahrbtniku

Noč je bila ena najhladnejših v mojem življenju. Od svojih štirih sopotnikov sem si sposodil vse, kar so lahko pogrešali: nogavice, majico s kratkimi rokavi in rjuho. Noge sem vtaknil v sposojen nahrbtnik, ostalo pa oblekel. Ker tudi ostalim štirim v njihovih vrečah ni bilo ravno toplo, nam je oskrbnik proti jutru posodil še dva precej vlažna tepiha, ki pa nista kaj prida izboljšala naše situacije.
Zbudili so nas že ob pol štirih. Tokrat me to ni preveč motilo, saj zaradi mraza tako nisem skoraj nič spal in kar prilegel se mi je čaj v zakurjeni koči. Do štirih, ko so že vsi odšli na vrh, sem že skoraj zaspal na enem od divanov. Čeprav se je komaj malo svetlikalo, sem od rose premočeno rjuho, v kateri sem spal, obesil na ograjo in še sam odšel gor.
Kipi in njihove glave so v jutranji svetlobi res veličastni, sončni vzhod pa ni bil kaj dosti lepši kot kjerkoli drugje na svetu.
Rjuhe nismo nikoli več videli.