Noč je bila ena najhladnejših v mojem življenju. Od
svojih štirih sopotnikov sem si sposodil vse, kar so lahko pogrešali: nogavice,
majico s kratkimi rokavi in rjuho. Noge sem vtaknil v sposojen nahrbtnik,
ostalo pa oblekel. Ker tudi ostalim štirim v njihovih vrečah ni bilo ravno
toplo, nam je oskrbnik proti jutru posodil še dva precej vlažna tepiha, ki pa
nista kaj prida izboljšala naše situacije.
Zbudili so nas že ob pol štirih. Tokrat me to ni preveč
motilo, saj zaradi mraza tako nisem skoraj nič spal in kar prilegel se mi je
čaj v zakurjeni koči. Do štirih, ko so že vsi odšli na vrh, sem že skoraj
zaspal na enem od divanov. Čeprav se je komaj malo svetlikalo, sem od rose
premočeno rjuho, v kateri sem spal, obesil na ograjo in še sam odšel gor.
Kipi in njihove glave so v jutranji svetlobi res
veličastni, sončni vzhod pa ni bil kaj dosti lepši kot kjerkoli drugje na
svetu.
Rjuhe nismo nikoli več videli. 