Med sprehajanjem po Bayonu in opazovanjem kamnitih fac bude, ker je to budisticen tempelj, sem se umikala grucam, ki so vrsale po stopnicah in kamnih, ki so se veselo fotografirale pred kamnitimi napol smejocimi obrazi, spotikala sem se ob bergle starejsih italijanov, skratka, res je bila uzivancija. Kar razgnalo me je na koncu in sem zdirjala stran cez cesto v senco in po vodo. Mater! Pa kaksen uzitek je to, tud ne vem. Pridt, poslikat in it! Pridt, se sprehodit in it takoj od suba, ne vedet nic o tem in ne zacutit vsaj delcek lajfa, k so ga furali tule vec kot 1000 let nazaj. Ne vem no.
(se nadaljuje)