Že od daleč sem videl, da se mi ne obeta nič dobrega. Slonov gazda je bil majhen možic, črn kot oglje in jezen kot sam hudič. Še najbolj pa sem si zapomnil njegovih žarečih rdečih oči in besnega preklinjanja. V roki je vihtel železno palico in poskakoval kot kakšna žaba. Surovo so me pahnili predenj. Tudi pogledati se ga nisem upal. Sploh nisem vedel kaj naj storim. Polglasno sem ponavljal neke pomirjevalne molitve, a sem kmalu opazil, da je bolje, da sem kar tiho.
Smiljan
Šiška
