“Ampak
mi ne kisamo solate”, me je mimogrede spomnila.
“No, saj
ni pomembno. Prinesi te flaše, pa da vidimo.” Prebil sem se skozi preperela
zamaška ene in druge že davno načete steklenice in povohal. Nič kislega. Tisto
belo vino, ki ga je bilo v prvi kakšna dva, tri deci, je dišalo po stari, rekel
bi lahko celo nekam žlahtni kapljici. Tudi barva je bila ustrezna – in zakaj ne
bi bil torej še okus. In bil je. Hura. Zaklad. In se ga je počasi z veseljem
pilo.
Artur Štern
(se nadaljuje)
