Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 16

 Podobno se je štorija začela in deloma nadaljevala tudi v kombinaciji s – to pot za spremembo nekim fantom Wayanom. (Tam na Baliju je, mimogrede, skoraj v vsaki družini po eden s tem imenom – tako namreč malone vsi poimenujejo svojega prvorojenca; drugi otrok (prav tako kot prejšnji in nadaljnji: ne glede na spol) je Madei; tretji, če se ne motim, Nyoman; in četrti – Ketut. 

Peti pa je, v pomanjkanju domišljije, menda spet lahko kar Wayan.) Ta moj Wayan je, potem ko me je podobno kot pač kdorkoli drug prijazno ogovoril, izrazil željo, da bi se z menoj pogovarjal oziroma družil, glavni namen tega pa je, kot sem že vedel, pač prakticiranje angleščine – ki jim tam prihaja seveda zelo prav.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 15

 Tista Iluh, petindvajsetletnica s sicer nekoliko neurejeno kožo, a kaj bi tisto, mi je potem pisala po e-mailu, in naposled sva se zmenila, da pride k meni v hotel in da skupaj kam greva. Z motorjem me je potem vozila po okolici, ogledala sva si nek tempelj in razne druge reči. 

Če mi ne bi tako zelo težila, da moram imeti na glavi čelado (ne mislim, kajpak, pri čem drugem kot med samo motoristično vožnjo), v kateri so, verjeli ali ne, živele mravlje ter po njeni notranjosti prekladale svoja jajčeca – bi se z njo še kdaj kam odpravil; tako pa sem njene nadaljnje emailistične pobude rahlo zanemarjal.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa

 Otočani in tudi otočanke Balija niso nič kaj zadržani ljudje. Če imajo kakšen trgovalni interes, pridejo seveda kar sami do tebe; če pa niso v nikakršni tovrstni misiji, je vendarle tudi že dovolj, da se jim sam približaš na nekaj metrov, potem te pa skoraj gotovo ogovorijo. 

To sem ugotovil večkrat zapored; prvič pa v neki plitvini kake tri ali štiri, morda tudi pet kilometrov stran od mojega domovanja – kamor sem na svojem vsakodnevnem spontanem joggingu pač pritekel vzdolž plaže. Dve čedni dekleti v mokrih majicah tam v morju, in že sem pozabil na svoje športne cilje, ki bi me bili sicer gnali še bogve kako daleč naprej proti jugu Balija…

Artur Štern  (se nadaljuje)

Spolno življenje gostujočega svetlopoltega metabiologa 13

 Stroški – sicer že itak zelo nizki – pa bi šli še na pol. In glej ga, zlomka, zadeve sploh ni vzela za hec, marveč je že pri najini skupni večerji in pivu začela obračati temo v to smer. 

Televizijska novinarka z malo manj kot diametralno nasprotne zemeljske lokacije moji domači – in jaz: sva se nekaj dni malce klatila po otoku, malo diskutirala, malo jedla in občasno tudi malo več popila – in stvari so pač šle, kamor so morale, oziroma kamor jim je pasalo iti. Sandrina pa zavoljo službe nato že v kratkem nazaj domov.

Artur Štern  (se nadaljuje)