Indija - Začetek monsuna

Prišli smo v dolino Parvati do državnega hotela (state lodge), ki običajno stojijo na lepem kraju. Ta hiška je imela teraso s pogledom na himalajske, v večni sneg okovane, gore.
Toda, da bi lahko prespali v tej hiški, bi morali imeti rezervacijo že dan prej v sosednjem kraju Manikaram, kar seveda nismo mogli imeti. Bomo šli pa naslednji dan. Medtem ko smo pili čaj in občudovali pokrajino nenadoma začne deževati. Prvi letošnji dež, ki naznanuje začetek monsuma, je nato neprestano padal tri dni in tri noči.
V tem času so reke narasle, da je odneslo edini most v kraju. Mi še vedno v čajnici, tema začne padati in Cyril gre po vasi pogledat, kje je še prazna soba vsaj za to noč. Ves premočen pride nazaj v čajnico in pove, da ni nikjer prostora, da je že vse zasedeno.

Ksenija Tratnik

Ko se stavka pod Himalajo 8

Medtem se je glas o osmih turistih, ki vneto iščejo prevoz razširil po mestu in na postajo so nas prišli obiskati trije novinarji. Pustili smo jim naše izjave in naša imena naj bi se pojavila v lokalnem časopisu. Povedali smo jim, da bomo vztrajali do konca. Bili smo enotni, da če danes ne bomo dobili prevoza, ga bomo jutri še težje.
Videlo se je, da nas ima načelnik že pošteno zadosti, mi pa smo kar vztrajali v njegovi pisarni in si krajšali minute s pripovedovanji o naših izkušnjah s potovanj. Medtem, ko smo se tako pogovarjali, nas je vznemiril nemir v sosednji sobi. Policaji so pripeljali nekega tatu in ga začeli pretepati. Mi smo skozi odprta vrata vse to opazovali. Načelnik je opazil naše zgrožene poglede in nam razložil, da je to znan lopov in da ga nekaj pač more izučiti. Vprašal nas je kako bi se mi počutili, če bi nas kdo okradel in morali smo se strinjati, da bi mu privoščili nekaj klofut, če bi ostali sami brez denarja, potnega lista ali letalske karte.
Tako smo vztrajali nekaj ur v načelnikovi sobi. Vmes sem odšel za vse iskati hrano k Tibetancem, kajti še nihče ni jedel. Okrog polnoči pa smo končno dobili obvestilo, da nas čaka avtobus, ki nas bo peljal kamor hočemo.

Borut & Ludmila- Indija, Nepal 1-oddaja Popotnik/ Janin Klemenčič

  Borut & Ludmila- Indija, Nepal 1  

Ko se stavka pod Himalajo 7

Odločili smo se poklicati na angleško ambasado ter jih obvestiti o vseh dogodkih, vendar nam načelnik tega ni dovolil s svojega telefona. Odkrito nam je povedal, da se boji, da bi imel težave, če bi se razvedelo, da je bil klic narejen iz njegovega telefona. Tako smo morali iskati telefon v mestu, kjer je bilo vse že ves dan zaprto. Na ambasadi so nam povedali, da bodo poskušali narediti kar je v njihovi moči. Medtem smo se vrnili v načelnikovo pisarno in mu povedali, da ne bomo zapustili prostora dokler ne dobimo prevoza. Kmalu zatem nam je načelnik sporočil, da prihaja nek avtobus, ki nas bo odpeljal v Siliguri. Vzdušje je postalo bolj optimistično. Tudi angleški par je postal boljše volje, predvsem zato, ker sta izvedela, da je zgodaj zjutraj še en vlak za Kalkuto. Karte za večerni vlak so jima propadle, rešila pa bosta letalske. Najbolj miren med nami je bil starejši irski gospod, ki se je ob vsem tem celo zabaval.
Dobro vzdušje ni trajalo prav dolgo. Ura je bila že devet avtobusa pa od nikoder. Postajalo nam je jasno, da tudi tokrat ne bo prevoza. Po večkratnem spraševanju načelnika po avtobusu, nam je odgovoril, da je avtobusu počila guma.
Izidor Dolenc
(se nadaljuje)

Ko se stavka pod Himalajo 6

Naš prevoz naj bi prišel ob 14 uri, zamujal pa je že več kot eno uro. Začela se nas je lotevati nestrpnost, pa čeprav so nam na policijski postaji zatrjevali, da prevoz prihaja, Ko je bila ura štiri, smo začeli pospešeno iskati prevoz iz mesta. Angleška zakonca sta namreč imela ob osmih zvečer vlak iz Siligurija v Kalkuto, naslednje jutro pa letalo za Bangkok. Njima se je še posebej mudilo. Najbolj vztrajna pa je bila nemška novinarka, ki je na trenutke s svojimi izpadi besa tudi nas spravljala v neroden položaj. Bila je polna žaljivk, katerih bi se policaji lahko kmalu naveličali.
Naše čakanje na ulici so na trenutke popestrili protestni mimohodi in glasno vzklikanje prebivalcev. Nam pa je vse bolj postajalo jasno, kar nam je kasneje potrdil tudi šef policije, da našega džipa ne bo.
Odločili smo se, da odidemo na glavno policijsko postajo. Sprejel nas je načelnik postaje, ki je bil sicer zelo prijazen in nas povabil v svojo pisarno. Razložil nam je, da ne more prav veliko narediti, da pa bo poskušal. Poklical je nekaj ljudi, a vse je bilo zaman. Tudi govor nemške novinarke o kršenju človekovih pravic, ker nas zadržujejo v mestu proti naši volji ni pomagal. Prevoza iz mesta nismo mogli dobiti.
Izidor Dolenc
(se nadaljuje)

Ksenija Čermelj Pakistan 1 - oddaja Popotnik

 Ksenija Pakistan 1 - oddaja Popotnik

Ko se stavka pod Himalajo 5 Siliguri

Najprej so nas iz mestne policije, kjer nam niso mogli pomagati, poslali na mestni komisariat. Tudi tam nismo izvedeli veliko. H komurkoli smo prišli se nam je opravičeval, da ne more storiti ničesar in nas poslal k svojemu nadrejenemu.
Tako smo hodili od ene pisarne do druge dokler nismo prišli do po lestvici najvišjega, nekakšnega mestnega župana. V njegovo pisarno nas nikakor niso hoteli spustiti. Po več kot uri čakanja, nas je županov osebni tajnik odpravil z izjavo, da ima župan danes pač pomembnejše opravke kot pa se ukvarjati s turisti. Poslal nas je nazaj na policijsko postajo, kjer naj bi nam oni pomagali. Tam so nas enkrat že odslovili in počasi smo se sprijaznili, da prevoza danes pač ne bomo dobili. Ko pa smo se vračali po glavni ulici, smo pred policijsko postajo srečali skupino turistov, ki je čakala džip, ki jih bo odpeljal v Siliguri. Povedali so nam, da imajo še dovolj prostora in da se lahko pridružimo. Najine prijateljice iz Slovenije so se odločile, da bodo vseeno ostale v Darjeelingu. Imele so čas, midva pa ne, zato sva odhitela nazaj v hotel po najine stvari. Nazaj grede sva novico o džipu povedala še nekemu italijanskemu paru, ki sta se nam z veseljem pridružila. Sedaj nas je bilo osem, ki smo čakali na odrešilni džip: midva, italijanski par, starejši Irec, nemška novinarka srednjih let in še zakonca iz Anglije.
(se nadaljuje)
Izidor Dolenc

Ko se stavka pod Himalajo 3

Drugi dan že pogled skozi okno ni obetal ravno prijaznega dne, kajti še vedno je bilo oblačno in tudi rahlo je rosilo. Po zajtrku, ki so nam ga Tibetanci po naročilu skrivaj prinesli v hotel, smo se odpravili na ulice. Tam nas je čakalo res veliko presenečenje. Ulice so bile upostošene, vse trgovine in vsi lokali so bili zaprti z železnimi roletami in vsa okna zapahnjena. Napovedi našega sopotnika so bile resnične. Zares se je dogajalo nekaj posebnega. Nekaj več življenja je bilo na glavni ulici. Vse naokoli je bilo ogromno policije oborožene z bambusovimi palicami in bambusovimi ščiti. Edino kar je obratovalo so bile lekarne, kjer so na srečo prodajali tudi vodo.
Prijatelj s Kalkute nam je razložil, da je skoraj devetdeset odstotkov prebivalstva nepalskega rodu in ker se bližajo državne volitve, je to čas ko opozarjajo na svoje zahteve po večjih pravicah za manjšine v Indiji.
Zanimanje so mi pritegnile s palicami oborožene skupine. Kasneje sem izvedel, da naj bi te skupine preverjale, če se vse mesto drži krajevnih zahtev med stavko. Te zahteve so bile tudi, da naj bi se vsi udeležili protestov na glavnem trgu. Zaradi tega je bil to dela prost dan in nihče razen policije in bolnice ni smel delati. Tudi prebivalci, ki niso nepalskega rodu niso smeli delati. Zaradi tega se nihče ni upal imeti odprte trgovine ali restavracije, ker bi mu jo skupine oborožene s palicami razbile.
Izidor Dolenc
(se nadaljuje)

Indonezija- Vijay Anand-oddaja Popotnik

Vijay Anand-Indonezija

Indonezija - oddaja Popotnik/ Janin Klemenčič

Indonezija - oddaja Popotnik

Ko se stavka pod Himalajo 2

Bilo je tudi oblačno in temperatura je dosti nižja kot na dosedanji poti po južni Indiji. Vse to je bilo malo podobno naši gorenjski. Zaradi višine je Darjeeling mesto, kamor se poleti Indijci hodijo hladiti iz pregretih indijskih mest. Mene kot turista pa so zanimale druge stvari. Darjeeling je mesto pod Himalajo od koder je lep razgled na tretjo najvišjo goro na svetu Kanchenjungo. V mesto pelje iz štirideset kilometrov oddaljenega Siligurija po vsem svetu znan miniaturni parni vlak imenovan Toy train. Zelo zanimivi pa so tudi ljudje, ki so že po sami telesni zgradbi drugačni od ostalih Indijcev. Večina prebivalstva je nepalskega rodu, zelo veliko pa je tudi tibetanskih beguncev. Še najbolj pa je Darjeeling znan po čaju, ki ga tukaj pridelujejo.

             Ko smo prispeli v Darjeeling ni nič kazalo na kakšne izredne razmere, ki nam jih je obljubljal naš prijatelj iz Kalkute pa tudi verjeli mu nismo, ko nas je hotel odvrniti od namere, da bi prišli sem. Nastanili smo se v hotelu in kasneje odšli na večerjo v neko tibetansko restavracijo. Ker naj bi naslednji dan bile zaradi stavke zaprte vse restavracije, smo se z lastniki, Tibetanci domenili, da nam bodo hrano skrivaj nosili v hotel.

Izidor Dolenc

(se nadaljuje)

Indija Ko se stavka pod Himalajo

Ulice so bile opustošene, vse trgovine in vsi lokali so bili zaprti z železnimi roletami in vsa okna zapahnjena. Napovedi našega sopotnika so bile resnične. Zares se je dogajalo nekaj posebnega.
Bilo je štiri dni pred indijskimi državnimi volitvami, ko smo iz Kalkute odpotovali proti Darjeelingu, mestu na severu Indije. Na železniški postaji v Kalkuti sva že tretjič na najinem potovanju srečala tri Slovenke. Doslej se nam pot ni čisto usklajala. Kadar sva midva prispela v kakšno mesto, so one ravno odhajale. No, ker gre v tretje rado, smo tako skupaj odpotovali proti Darjeelingu. S sabo so imele še nekega bogatejšega Indijca s Kalkute. Bil je prijatelj in dopisovalec ene od njih, in ker naj bi v Darjeelingu naslednji dan bila nekakšna stavka, se je odločil, da jih spremlja na poti. Tako nas je skupaj potovalo sedem. Po nočnem potovanju z vlakom iz Kalkute do Siligurija, nas je čakala še štiriurna naporna vožnja z avtobusom po gorski cesti. Kljub temu sem zelo užival v sami poti pa čeprav nam je zastajal dih ob nori vožnji voznika po ozkih in ovinkastih cestah, ki si tega imena pri nas ne bi zaslužile.
Darjeeling je majhno mesto z 80 000 prebivalci, ki leži na nadmorski višini 2134 metrov. Zaradi višje nadmorske višine in bližine Himalaje je tukaj rastje zelo podobno našemu. Bilo je zelo lepo zopet videti listavce in ne le različnih palm in drugega tropskega drevja.
Izidor Dolenc
(se nadaljuje)

Kričanje je rešitev

Iz Delhija sva s sopotnikom pot nadaljevala v Jaipur, pred tem pa opravila zanimivo pot, da sva dobila karte. Najprej sva obiskala železniško postajo. Da sva prišla do sprostora, kjer so prodajali karte za vlak, naju je vsiljivo ogovorilo ali kaj prodajalo najmanj petdeset Indijcev. Vendar se nisva vdala. Ko sva dosegla želeni prostor, so ljudje stali v dveh dolgih vrstah, ki sta se vili kot jara kača, in čakali na karte. Če želiš kupiti karte, moraš imeti potni list, izpolniti obrazec in se prej pozanimati številko vlaka. Če to pozabiš, lahko po dveh urah čakanja prideš na konec vrsti in ponovno čakaš. Takrat sva se premislila in se odločila potovati z avtobusom. Karto sva, sicer trikrat dražjo, kupila v najinem hotelu.
Naslednje jutro sva avtobus čakala skoraj dve uri. In opravičilo receptorja. Da so zamenjali agencijo in so s tem spremenili uro. Indijci so neverjetni v izgovorih, za vsako stvar jih najdejo! Ko je prišel avtobus, na njem ni bilo niti enega belca, čeprav so nam zagotovili turistični avtobus, so naju dali na sedež za šoferjem. To je bil neke vrste zasilna lesena klopca, ne pa normalni stoli. Pol ure sem se vztrajno pritoževala. Sprevodnik in še dve osebe, ki sta bili poleg v kabini, naju niso jemale resno. Nato sem močno povzdignila glas, da želim za to ceno normalno sedeti. Ustrašil se me je celo moj sopotnik, da ne omenim prestrašenega obraza sprevodnika, ki je že v naslednji sekundi našel dva normalna stola v majhnem avtobusu. Če je še kdaj šlo kaj narobe, sem samo povzdignila glas in stvar se je rešila. V Indiji se namreč bojijo, da nekdo začne govoriti preveč naglas, kaj šele kričati.

Andreja Jernejčič

Davek za prvo noč ali dan 4

Piko na i pa je postavil še rikšar. Ves čas je govoril, da mu bova že sama določila plačilo, nato pa zahteval velike denarje. Pobrala sem nekaj drobiža iz denarnice in začele vpiti, da je že to preveč, saj bo dobil provizijo od hotela, da naju je oguljufal, kar je nagnalo strah v kosti receptorju in rikšarju, da sta naju pustila sama.
V naslednjih dneh sva od številnih popotnikov izvedela, da so prvi dan Indije tudi oni močno preplačali. Davek za prvi dan ali noč. V pogovorih z Indijci so nam opisali, da ni težko spoznati nove popotnike, saj se zmedeno ozirajo okoli, gledajo v knjigo in na zemljevid. Ja, novih popotnikov ni težko zgrešiti in seveda najlažje oguljufati. Zvedela sva tudi, da bi morala neprijazen dogodek prijaviti policiji, ki bi lastnika hotela preganjala v smislu, da jih bodo prijavili, če jim ne dajo nekaj denarja, pa še midva bi lahko dobila denar povrnjen!
In nasvet: Če prispete v Indijo zvečer ali ponoči, prvo noč prespite v počivalnih sobah na letališču ali ostanite na letališču, dokler se ne zdani! Pa tudi, ko se v Indiji stemni, se držite sob, kajti zunaj je v določenih predelih za belce pogosto preveč nevarno!

Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)

Davek za prvo noč ali dan 3

"A sta zmešana? Samo še v en hotel vaju peljem, potem pa gremo na policijo," je dejal.
Zgodba se je le ponavljala, v hotelih so nabijali cene, kot da sta vstopila milijonarja. Poudarjala sem, da sem že bila v Indiji, da poznam cene in razmere, pa ni nič pomagalo. Vmes sem klicala v nekaj hotelov, pa ali niso razumeli, kaj želim, ali pa se niso oglasili. Ko smo se vozili po praznih cestah, sem od rikšarja zahtevala, da se ustavi, povzdignila glas in zahtevala, da naju pelje na policijo. Kadar pa sem se nad njih jezila pred hotelom ali v ulici, so je okoli njega nabrala skupina Indijcev (le od kod so se vzeli?) in začeli so spraševati: "Kaj je narobe?" Vsi so seveda potegnili z njim, zato sva morala biti do njega kolikor toliko prijazna, saj bi naju z lahkoto lahko oropal, sploh, če bi mu pomagala skupina; če bi naju pustil sredi ceste, pa sva bila zelo vabljiva kaksni nezaželeni roparski skupini.
Po treh urah sva nemočna ugotovila, da nama v najrevnejšem in najbolj navarnem predelu Indije ni druge pomoči, kot da prvo noč močno preplačava. V enem od hotelov so nama velikodušno popustili ceno iz 120 dolarjev na 70 za prav običajno sobo, ki je imela televizor in hladilnik, v kopalnici pa številne male živalice.
Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)

Petra, Jordanija

Foto: Janin

Davek za prvo noč ali dan 2

"Ne, nič ne potrebujeva," sva najprej odvrnila, vendar z vsiljivostjo in vztrajnostjo je dosegel, da sva popustila; pa tudi vse več pogledov množice brez premoženja, ki jim je cesta dom in postelja naju je prepričalo, da je pametneje, če vzameva ponujeni prevoz, saj sva stala sredi domovanja ljudi na dnu družbe kot dva polna zaklada. Nahajala sva se v predelu, kjer so živeli najrevnejši Indijanci in njihove družine, tisti, ki niso imeli skoraj ničesar ter se preživljajo predvsem z beračenjem in krajami.
Rikšar naj bi naju pripeljal do želenega hotela in se šel pogovarjati s človekom pri vratih, ki naj bi bil neke vrste receptor.
"Ni nobenih prostih sob," je pojasnil ob vrnitvi. Potem naju je vozil še do drugih sob, vendar se je vedno vrnil z enakim odgovorom, zato nama je vse skupaj postajalo vedno bolj sumljivo.
"Če nimata več naslovov, vaju lahko peljem do nekaj dobrih hotelov," se je pohvalil spretni rikšar.
"Kaj pa cena?" vprašam.
"Ni problema, sobe so lepe in poceni," pojasni prepričljivo.
Strinjala sva se, vendar že v prvem ugotovila, da želijo za noč več kot sto dolarjev. In to v državi, kjer si sobo dobil že za dva dolarja, malo boljšo pa za pet! Tako smo se vozili tri ure, rikšar je poznal same dobre hotele, v vseh so se zgodbe samo ponavljale. Kazalec je kazal že krepko čez drugo uro ponoči, midva pa bila po dveh neprespanih nočeh na koncu z močmi. Od rikšarja sva zahtevala, da naju pelje na policijsko postajo.
Andreja Jernejčič
 (se nadaljuje)

Davek za prvo noč ali dan; Indija

Z letalom smo se v večernih urah spuščali na indijsko mogočno večmilijonsko prestolnico. Z Rinom sva zmedena pristala v množici ljudi, se soočila s prvimi problemi na menjalnici in se podala v toplo noč, ne vedoč, da se nama obeta najbolj nevarna in nora noč v najinem življenju ter sploh na najinem potovanju.

Z lokalnim avtobusom sva se odpeljala v središče New Delhija. Sprevodniku sva plačala nekaj indijskih rupijev in že sem morala povzigniti glas, saj mi ni vrnil vsega denarja. Mislila sem, da se je mogoče zmotil, vendar se je pozneje izkazalo, da skušajo vsakega tujca oguljufati.

"Potrebujeta sobo, poceni ali kaj dražjega?" je v polomljeni angleščeni vprašal sprevodnik, ki me je na začetku hotel oguljufati za nekaj rupijev.

"Ne, že imava sobo," odvrnem ter mu povem naslov. Malo je skomignil z rameni, vedoč, da je ob provizijo, ki bi jo dobil, če bi naju pripeljal v določen hotel.

Po dobri uri vožnje z odprtimi okni in vrati sva prispela do želežniške postaje, kjer naj bi kar mrgolelo cenenih hotelov. Namesto njih je po tleh ležalo na stotine revnih Indijcev, ki so vse premoženje nosili s seboj. Premoženje je pomenila kakšna izprana culica in kos blaga kot podlaga namesto udobne žimnice. Mila zima s toplim podnebjem je vsem tem revežem močno naklonjena. Sredi množice revnih in zelo revnih Indijcev sva izstopila dva belca z nahrbtnikoma. Takoj je k nama pristopil mali temnopolti rikšar (oseba, ki prevaža trikolesni motor s kabino) in vprašal: "Iščeta hotel? Do njega vaju peljem za deset rupijev."

Andreja Jernejčič

 (se nadaljuje)

Sedeti na stolu ali pločniku, 3

"Izvolite", nam reče gospa za nami in nam ponudi hrano. Lastniki lokala, pred katerim smo sedeli, so vsem pred lokalom podarili večerjo. Poteza, ki je nismo pričakovali in nas je zelo presenetila. Z Jasno sva se čutila kot del njih. Takšne časti tisti na sediščih prav gotovo niso deležni.

Še sreča, da smo relativno hitro pojedli, saj je mene nedolgo zatem po desni rami pobruhal majhen otrok. Kar ni končalo na meni, pa je končalo ob meni. Nihče se ni kaj preveč sekiral, malo so pobrisali, tisto na cesti ob pločniku pa je ostalo in tega ni nihče sčistil. No, to se onim na sedišču ne more zgoditi, si rečem.

Po dolgem čakanju se procesija le prične. Mi iz prve vrste imamo res lep pogled, saj nastopajoči gredo mimo tik pri nas. Še posebej je zanimivo, ko gredo mimo sloni, ki so od nas oddaljeni včasih le kakšen meter. Ko so sloni šli z rilci proti nam, smo se včasih morali kar nazaj nagniti, da nas niso dosegli.

Doživetje posebne vrste pa je bilo, ko so sloni začeli opravljati svoje potrebe. Iztrebke, velike kot rokometna žoga, so ljudje iz spremstva porivali na stran, torej proti nam. Šele po nekaj minutah jih je nekdo drug pobral. Še večja scena je bila z malo potrebo. Slišal sem, da naj bi sloni na dan spili nekaj sto litrov vode, nikoli pa nisem pomislil, koliko od tega gre ven. Ko se en slon ni oziral na našo prisotnost, smo morali kar nekaj časa držati noge v zrak, preden je vse odteklo. "Mogoče pa bi vseeno bilo boljše na sedišču", pomislim.

Po petih urah sedenja je bilo doživljanje Perahare končano. Odšli smo zadovoljni. Če bomo še prišli, si tudi naslednjič ne bomo kupili karte za sedišče. Zdi se, kot da se tistim na sedišču zgodi veliko manj.
Andrej Krajnc iz Maribora

Sedeti na stolu ali pločniku 2

Ko smo prišli v Kandy, smo se znašli v nepopisni množici ljudi. Nama z Jasno je bilo všeč, da med obiskovalci prevladujejo predvsem domačini, katerim je festival v prvi vrsti namenjen. Vedeli smo, da bo kar problem dobiti dobro pozicijo za opazovanje procesije. Čeprav je bilo šele popoldan okrog pol petih, procesija pa se je začela šele zvečer ob pol devetih, so bila bolj ali manj vsa najboljša opazovalna mesta že zasedena. Ponujali so nam karte za sedišča, vendar bolj ko sva opazovala turiste, ki so že sedeli na sedežih, bolj sva bila z Jasno prepričana, da si želiva nekam drugam, stran od njih. Glede na to, da je bila gneča vedno večja, smo se morali odločiti, kje bomo. Z malo sreče smo dobili prostor v prvi vrsti na pločniku nekaj ulic stran od templja, kjer se vse skupaj začne in konča. V bližini ne vidimo nobenega drugega turista.

"Tri ure do začetka. To pa je kar precej.", smo si rekli, ko smo okrog pol šestih sedli na pločniku. Mimo so prihajali najrazličnejši prodajalci, ki so ponujali predvsem stvari za otroke, ki so najtežje čakali na začatek procesije. Ko smo jih opazovali, kako prodajajo, so pristopili tudi k nam. Zelo so se trudili, da bi nam prodali igrače, ki sem jih nazadnje dobil, ko sem bil star kakšnih pet let.

Andrej Krajnc
(se nadaljuje)

Šri Lanka: Sedeti na stolu ali pločniku, to je sedaj vprašanje

Festival Perahara je najpomembnejši dogodek na Šri Lanki, ki je na sporedu vsako leto deset dni konec julija in začetek avgusta. Odvija se v mestu Kandy, ki je znan predvsem po templju, v katerem naj bi hranili zob od Bude. V času festivala ta zob oz. njegovo kopijo nosijo naokrog po ulicah v dolgi in veličastni procesiji z mnogo sloni, plesalci, glasbeniki, itd. Vsak dan se festival stopnjuje, saj je v procesiji vedno več slonov in nastopajočih. Zadnji dan je veliki finale, ko ponori cela Šri Lanka, množice se zrinjajo v Kandy, direkten prenos pa je mogoče spremljati tudi na več televizijskih postajah.

Tudi midva z Jasno sva se odločila, da med najinim bivanjem na Šri Lanki obiščeva ta festival. Glede na to, da sva slišala, kakšna norišnica je v Kandyju v času festivala, sva si mesto z okolico ogledala nekaj tednov prej, nato pa sva se vrnila na festival le za en večer tik pred koncem najinega potovanja in sicer dva dni pred velikim finalom. Najin vodič je bil Subash, Jasnin dolgoletni dopisovalec iz Šri Lanke.

Andrej Krajnc iz Maribora
(se nadaljuje)

Jaka Pelhan- Esfahan

Naslednji dan smo odstopali naprej skozi puscavo (skupaj cez 500km) in ponoci prispeli do majhne oazice, kjer smo prespali v manjhni hisici iz blatnih opek, premazanih z ometom iz blata. Pod hribom nad oazico je bil mocan izvir, ki je po sistemu kanalov napajal vsa polja datljevih palm, granatnih jabolk, riza, v njem pa so plavale ribice. Rajsko!

Po dveh dneh sva spet sama odstopala do Esfahana, ki ga Iranci sami imenujemo Pol sveta zaradi vseh njegovih lepot. Osrednji trg, ki je drugi najvecji na svetu je nekoc sluzil za igranje pola, danes pa so povsod naokrog trgovinice, na travi v sredini pa imajo cez vikend iranske druzine piknike. Ko sva po napornem (beri: prevec obilnem) kosilu zabusavala, so se okrog naju takoj nabrale 4 druzine z gruco otrok, ki sta jih seveda najbolj zanimala cudna tujca. "Porocena" pa brez otrok!!??

Vceraj sva cel dan prezivela najprej v raziskovanju bazarja, nato pa obiskala iransko druzino, s katero smo po klepetu odsli potepat po mestu. Ob reki je bilo ob mraku vse polno ljudi, mladih in druzin, ki so si prinesle preprogo, kosaro s hrano, vodne pipe, rostilj, ...

Ja, tile pa znajo zivet!

Ker je bil vceraj in danes iranski vikend in njihovo najlepse mesto seveda popolnoma nabasano (hoteli pa posledicno tudi) in nisva imela rezervirane sobe, sva vecer na jakov rojstni dan prespala v kotu dvorisca na skupaj zlozenih sedeznih blazinah, pokrita s petimi rjuhami. Oba sva spala kot topa - mogoce dobra energija dvoriscnega kota?

Jutri greva odkrivat grad Alamut, potem pa v hribe. Ce nama uspe najeti mulo, mogoce preciva gorovje do Kaspijskega morja.

Hoda hafez (oz. adijo)!

Yazd, Perzepolis

Vceraj sva raziskala Perzepolis, kjer je najmocnejsa dinastija Perzijskih kraljev postavila mogocno palaco/rezidenco za sprejem mogocnikov in impresioniranje podloznikov. Seveda je imel kralj zraven tudi trezor :-) in harem :-))))

Zakuril ga je Aleksander Veliki (potem ko je spraznil trezor) - zgodovinarji se kregajo, ali namenoma ali zgolj po nesreci, ko so totalno pijani proslavljali zmago.

Danes odkrivava Yazd in njegove ozke ulicice in hisice iz blatne opeke, jutri pa raziskujemo manjse puscavske vasice.

Spoznala sva vec popotnikov in enega iranca in skupaj smo se odpeljali skozi puscavo do templja zoroastrijcev (to je prvo verovanje v enega vsemogocnega boga, iz katerega se je razvilo krscanstvo, islam in judovstvo). Naslednjo noc smo prespali nas strehi zavetisca za karavane sredi puscave (da smo imeli mir pred sakali), se pred tem pa jedli skupni obrok s celo vasjo - nekaksno jed iz fizola?, krompirja, cicerike, mesa, mascobe, zalito z omako iz nevemcesa, zraven seveda njihov tanek palacinkast kruh. Vse postrezeno iz treh mega loncev premera 1,3m. Starejsi moski so delili hrano najprej otrokom, ko pa so prisle na vrsto zenske je bil pa kazin :-))

Jaka Pelhan

(se nadaljuje)

Shiraz

Hja, Iran konec koncev le ni tako iranski kot je zgledalo na prvi pogled oz. kakor nama je zaupal prijatelj Kazem:
pred islamsko revolucijo je bilo bolje, lahko si peljal deklico na randi v park in pocel se kaj vec kot se pogovarjal, disko in vino nista bila prepovedan sad. Zdaj morajo pa revezi v Dubai za malo zabave.
Tudi Ramadan (mesec posta) drzi le uradno. V praksi sva se s tezavo prerinila do pulta, da bi narocila falafel in palacinko v sendvicu, ker so se fantje tako grebli za hrano - ob dvanajstih sredi belega dne!

Po Shirazu naju je vodil Kazem (Lonely Planet Iran - njegova fotografija na 4. strani :-). Ko sva bila pri njemu na obisku je ponudil svojo hcerko za zeno poštenemu slovenskemu frajerju. Gospodicna studira arhitekturo, je za glavo manjsa od Zivane in tezja cca. 5kg, drugace pa grozno lustkana. Zainteresirani??
Jaka Pelhan
(se nadaljuje)

Jaka Pelhan: Iran

Evo naju koncno v Iranu.
Start predvcerajsnjim na Dunaju, pa let preko Qatarja v Teheran (neskoncno 7-urno cakanje na letaliscu), iz Teherana pa direkt na drugo letalisce in v Shiraz. Potem ko sva se namestila v hotelu sva prespala celo popoldne, sla ven na vecerjo (kvazi kebab, ki je bil bolj podoben maxi cevapom, podplatastemu kruhu, popecenemu paradajzu in mesani solati s pinki radioaktivnim prelivom). Ocitno se zivljenje na ulici tukaj zacne ob desetih zvecer, ko je mozno kupiti vse od spodnjih hlac, granatnih jabolk, manjse sekirice in univerzalnega francoza za popravit vodovodno napeljavo :-)
Dogovorjena sva, da bova drugic malenkost vec nacrtovala: tukaj je namrec se mesec Ramadan, med katerim muslimani od zore do mraka ne smejo jesti, piti in kaditi nicesar. Se sreca, da se zmraci ob sestih. Zaenkrat se ni znanstveno dokazano, kaksen vpliv bo to imelo na najini prehranjevalni dieti.
Shiraz je eno najbolj znanih in najlepsih mest, zgleda pa kot da so pred dvema tednoma koncali z vojno - en malcek razsuto.
Zivana se je koncno sprijaznila z dejstvom, da bo nosila crno tuniko in naglavno pregrinjalo, ker trenutno seka ven iz mnozice kot bela vrana z zeleno tuniko in modro ruto (95% zensk zgleda kot ninje - vse v crnem). Vceraj zvecer je bila pa sploh extra special, ker je imela kompletno bez opravo in je po mojem zgledala kot njihova nevesta!
 Zdaj greva pa na banko kupit miljon in pol rialov, da bova imela za jest.
 (se nadaljuje)

Dve nori bejbi na trekingu 14

Pa še nekaj utrinkov iz Goe

Sonček me prav prijetno greje in boža po trebuhu, medtem ko me veter še bolj prijetno sproti ohlaja. Naslonjeno na skalo me vsake toliko časa oblije voda. Opazujem za noht velike skoraj prozorne rakce, ki po mivki valijo kroglice in kopljejo luknje. Mimo priteče potepuški pes. Samo smeji se mi in še vedno ne vem, s čim sem si zaslužila te trenutke! Ah, Indija, Indija, razvajaš me kamorkoli grem!
Spet se mi vrti v glavi! Pa tokrat ni, enkrat za spremembo, razlog Lariam... vrti se mi od vse te lepote, ki me obdaja.
...
Brodiva po Arabskem morju, sega nama do gležnjev. Noge se nama vdirajo v vročo mivko, gledava palme in zaliv pred nama in si na glas pojeva »Easily, let`s get carried away...«

Samo smejim se lahko, kamorkoli pogledam, je vse perfect – velika omleta z rotijem, Izraelci pri sosednji mizi in Bob Marley, s svojimi »everything`s gonna be alright« in »I wanna love you and treat you right«. Pa Pink Floydi z »wish you were here« in trgovci z oblekami, ki ti na uho šepetajo: »Want some smoke, Madam?« »Some nice perfume,… marihuana?« In spet kilometri mivke, palme, ki me uspejo vedno znova očarati, pa tisoči kilometri morja, ki se zdi neskončno. Premetavava se po vodi, eno samo sonce je na najinih obrazih. Ne mislim na nič, datum me sicer spomni, da bom že čez štiri dni v popolnoma drugačnem svetu, a hkrati vem, da me čaka še štiri dni popolne predanosti pravljici in življenju v Indiji. V Goi, pravzaprav. Z ničemer ne spominja na ostalo Indijo – mogoče le z grabljicami namesto napisov in smetmi vsepovsod. Še nahrbtnikov nama ni treba prenašati, pa na vse živalice, s katerimi deliva sobo, sva se tudi že čisto privadili. Perfect je. Neizmerno uživam in se predajam... in samo smejim se.
...  Alja Rebolj