Bogovi na gori 3 Nebotičnik na Ojstrici

Si predstavljate, da bi na našo Ojstrico nekdo navozil kup gramoza, visok kot ljubljanski nebotičnik in poleg tega kupa izsekal iz gore dve več desetmetrski stopnici ter postavil dvanajst kamnitih kipov, visokih kot enonadstropna hiša? Z današnjimi gradbenimi in prevoznimi sredstvi bi bil to kar precejšen tehnični in finančni podvig. V jugovzhodni Turčiji pa so to napravili že v predzgodovinskem času.

Nemrut Dagi je poleg Ararata najbrž najznamenitejša turška gora. Visoka je 2150m, stoji pa v bližini reke Evfrat, ki kasneje skozi Sirijo teče v Mezopotamijo. Nekaj deset kilometrov naokoli nikoli ni bilo nobenega omembe vrednega kraja. Najbližji mesti sta danes Malatya na severu in Diyarbakir na vzhodu.

Zgodovina tega svetišča je zavita v precejšnjo meglo. Stoji sredi kamnitega, popolnoma golega in neprijaznega gorovja. Šest ogromnih kipov je obrnjenih proti vzhodu, drugih šest, na drugi strani gramoznega hriba, pa na zahod. Vsem dvanajstim so glave nekoč odlomili in zdaj, deloma razbite, leže naokrog ob vznožju obglavljenih kipov.

(se nadaljuje)

Bogovi brez glav 2: S kombijem

Ko je motor stekel, je bilo treba postopek ponoviti v obratnem vrstnem redu, če je bil klanec prehud, pa smo hodili za kombijem do prvega položnejšega terena, kjer nas je počakal. Kadar je komu spodrsnilo, pač ni imel časa za stokanje in si je lahko šele kasneje ogledoval krvavo koleno.

Tako smo napredovali slaba dva kilometra in skoraj srečni smo bili, ko je avto dokončno "škripnil". Ocenili smo, da je do zahoda še uro in pol časa in da je v tem času tudi po ravnem težko prehoditi 10 km. Večina se je torej odločila, da se bodo zadovoljili s sončnim vzhodom. Meni pa vstajanje ob treh zjutraj ni preveč dišalo, in ker precej zaupam v svojo dobro kondicijo, sem popokal kamero in se poslovil. Namesto vzhoda si bom ogledal zahod in tako bom lahko jutri dlje spal.

tekst : Janin

(se nadaljuje)

Bogovi brez glav

Dvanajst kilometrov pred vrhom se je začelo. Zvok motorja je bil vedno manj prepričljiv, čeprav smo že nekaj časa vozili v prvi prestavi.
Naš kombi ni bil zadnji dosežek tehnike.  Na ravni cesti je z vetrom v hrbet včasih dosegel 80 kilometrov na uro, na rahlem klancu pa je bilo pet na uro že kar lep dosežek. Na desni je imel samo ena vrata in kadar so hoteli vsi ven, je bilo treba sprednji dvojni sedež "prekucniti". Vedeli smo, da je pot na Nemrut precej strma, zato smo malo pohiteli in si vzeli kako uro rezerve, da bi ujeli sončni zahod tudi če se kaj zatakne. Pravijo namreč, da nikjer na svetu ni lepših vzhodov in zahodov kot prav tukaj.
Postopek je počasi postajal že rutinski. Takoj, ko je motor začel "crkovati", sva skočila ven sprednja dva in medtem, ko sva že začela porivati, so ostali prevrnili sprednji sedež in drug za drugim priskakali ven in hiteli pomagati.
tekst: Janin
foto: rekonstrukcija
(se nadaljuje)

Benares 8: Umreti in biti sežgan

Ganges je sveta reka, Benares pa sveto mesto, zato je sveta dolžnost vsakega pravovernega Hindujca, da vsaj enkrat v življenju obišče to mesto in se okopa v vodi, ki ji pripisujejo čudežne lastnosti. Najlepša smrt za Hindujca je umreti v Benaresu in biti sežgan na njegovi obali.

Od daleč smo videli dve taki sežigališči, a naš krmar ni hotel zapeljati tja, češ da belcem ni dovoljeno gledati sežiganja, še manj pa ga fotografirati.

Ko smo se prebili dva kilometra daleč proti toku, smo čoln zapeljali kakih sto metrov od obale in tok nas je hitro odnesel nazaj na naše izhodišče. Šefu je obraz vidno žarel, ko je jemal najinih dvesto rupij. Seveda je še enkrat poskusil iztržiti še kakšen bakšiš, a ni vztrajal. 

Popoldne sva izvedela, da je bila prava cena 20-30 rupij.

tekst & foto: Janin 

Benares 7: Bakšiš

Od sreče, da ne bova plačala 500 rupij, sem že čisto pozabil, da bi se z rikšo za dvajset rupiji lahko peljala uro daleč. Da samozvani vodniki od vsake prodaje pobirajo krepko provizijo, se mi takrat še ni niti sanjalo.

Greh je, če butastega turista ne ločiš od njegovega denarja.

Poleg obljubljenih dveh veslačev sva dobila še krmarja. Vsi trije so bili precej temni; eden od veslačev celo temnejši od marsikaterega črnca iz Afrike. Menda je v Indiji človek tem manj vreden, čim temnejša je njegova koža. Krmar je znal nekaj angleško in je vso pot žlobudral brez odmora. Večina njegovega teksta je bila posvečena izjemno težkemu garanju, ki ga pravkar opravljata naša veslača in izdatnemu bakšišu, ki bi ga vsekakor zaslužila.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Benares 6: Kratko barantanje

Do reke smo prišli po tako zavitih ulicah, da bi sama le s težavo našla pot. Naročil nama je, naj počakava in izginil za vogalom. Kmalu se je vrnil in nama predstavil lastnika čolna, ki je prišel z njim. Dva veslača naju bosta peljala ob obali Benaresa, videli bomo vse, kar je vredno videti, trajalo bo uro in pol in stalo naju bo 300 rupij.

Ko sem mu odvrnil, da nisva pripravljena plačati več kot 200, se je takoj strinjal. Neverjetno. Tako kratkega barantanja pa še ne. No ja, verjetno ga je že najin vodič prepariral, zato tako ugodna cena.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Benares: S čolnom po Gangesu 5

Romarjev ne bo prav mnogo, je povedal, ker zdaj ni nobenega praznika, pa tudi nobene izletniške barke ni, ki bi vozila gor in dol po Gangesu, pač pa se da najeti čoln z veslači in zdelo se mu je, da bo to stalo okrog 500 rupij.

Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Ob povprečni ceni petdeset rupij za prenočišče, je 500 rupij prav nezaslišana cena.

Ko je slišal, da toliko nisva pripravljena plačati, se mu je začelo zdeti, da so nekateri tudi cenejši, samo 300 rupij. Ko pa nama je tudi to bilo preveč, je ugotovil, da se cena da zbiti tudi od 200-250 rupij in da bo šel z nama ter poskušal organizirati najino vožnjo. Imava pa res srečo, da je z nama.

Med potjo nama je povedal še marsikaj zanimivega in obljubil, da naju bo peljal še po mestu in nama pokazal še vrsto zanimivosti. Škoda, da nisva že prej srečala tega prijaznega in uslužnega človeka!

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Benares: s čolnom po Gangesu 4

Nekaj časa smo se še tako menili, potem pa sem mu lepo pojasnil, da vem, da nama hoče nekaj prodati in da naju tisto ne zanima, zato naj naju lepo pusti pri miru in gre svojo pot.

"Ničesar ne prodajam. Rad bi se le pogovarjal z vama, ker bi rad izboljšal svojo angleščino."

Postalo mi je nerodno. Ubogi poba. Toliko je star kot midva, rad bi bil malo prijazen, pa se delava norca iz njega.

Razložil sem mu, da nas že celo pot na vsakem koraku, zasledujejo tečneži, ki nam vsiljujejo svoje blago ali svoje storitve in da smo jih že siti. Začeli smo se lepo pogovarjati. Pojasnil sem, da nisva iz Južne Afrike, pač pa iz mesta Kajtebriga v Sloveniji. Rada bi si ogledala Benares, sveto mesto Hindujcev, še posebno pa bi se rada s čolnom zapeljala po Gangesu in videla romarje, ki se prihajajo namakat v sveti vodi.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Benares 3: Kaj te briga

"Odkod pa si, mister?"

Že dva meseca nas to sprašujejo na vsakem koraku. V začetku smo se še trudili in vsakemu na dolgo pojasnjevali, zdaj smo se pa tega že malo naveličali. Ponavadi jim odgovorim kar "from Bežigrad" in večina je kar zadovoljna s tem odgovorom. Le redko kdo vpraša kje je to. Ampak zdajle sem jih že do grla sit.

"Kaj te briga!"

"South Africa?"

Oba z Andrejem se zareživa. Ali je možno tako narobe razumeti? No ja - po indijsko se Južni Afriki reče "Sautebriga", to pa je že precej podobno "kajtebriga". Zabavno. 

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Benares 2: Indijski psihologi

Že dva meseca je, odkar smo se z našim kombijem odpeljali iz Istambula, pa sem šele zdaj pogruntal sistem, kako odganjati vsiljivce, ne da bi kaj kupil od njih.
Indijski prodajalci so neverjetno nadarjeni psihologi. Že na sto metrov izvohajo novinca. Ko ga enkrat dobijo v kremplje, mu ni več rešitve. Tako dolgo ga spremljajo, prosijo in jokajo, da bo navsezadnje gotovo kupil, kar prodajajo.

Vendar že tri tedne smo v Indiji, zdajle smo v Benaresu in indijski sistem trgovanja že dodobra obvladam. In tudi vsiljivce prodajalce, ki ti vedno hočejo nekaj prodati, že znam odganjati. Najlaže jih odženeš tako, da jih sploh ne pogledaš.

"Hello mister!" se je spet oglasilo zraven mene. Ja porkaduš a v tej prekleti deželi res ne moreš niti minuto imeti mir? Skoraj nič nisem spal in bil sem izjemno nerazpoložen. Obupno vroče je bilo in vso noč so nas napadali komarji.

tekst & foto: Janin 

(se nadaljuje)

Benares: Hello mister

"Hello mister!" je zatulil že četrti rikšar v zadnjih petnajstih minutah, upočasnil vožnjo in počasi gonil vštric z nama ter vzpodbudno gledal dol s svojega sedeža. "Želita prevoz z rikšo?" je pomignil z glavo nazaj na svoje vozilo in še dvakrat pokimal, da bi njegova ponudba zvenela kar najbolj mamljivo.

"No! No rickshaw!" sem z glavo in z roko odmahnil v najbolj odločnem in odbijajočem tonu, ki sem ga premogel.

"Prekleta banda vsiljiva!" sem še dodal po slovensko in gledal predse.

"Heh!" se je Andrej strinjal z mano in pogledal najinega zasledovalca.

"Ne ga gledati, drugače bo še celo dopoldne težil za nama!" sem še dodal, čeprav je Andrej to že sam dobro vedel.

Kake pol minute naju je še spremljal, potem pa obrnil svojo rikšo in počasi odkolesaril nazaj.
Hvala Krišni! tale pa še ni bil preveč tečen.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Trgovanje v Indiji 5

Tule pa se zgodba tudi konča

Seveda ob izgubi precejšnjega denarja

In vse le zato, ker smo nasedli

Mogoče so nam tudi kaj namešali v čaj saj smo tam presedeli cel večer ampak, krivda je vsekakor na naši strani saj smo slipe za kartice podpisali pošte seveda ni od nikoder

 Prevara je seveda z njihove strani točno dodelana in izdelana mi pa "oslički", ki smo jim nasedli

 Vendar še enkrat kakorkoli ob obletavanju petih kar močnih moških bi se nam lahko zgodilo še kaj več, kot le izguba denarja na takšen način sedaj tudi gledava s prijateljem nazaj

Ker pa smo tukaj in sedaj, si privoščite Indijo v vsej njeni opojnosti vendar z veliko previdnostjo! Pozornost je zares porebna na čisto vsakem koraku!

Romana Oven  

foto: Janin  

Trgovanje v Indiji 4

Ob vsem razlaganju eksporta poslane pošiljke nakita je seveda tema nanesla na garancijo, da bo on dobil svojo robo v SLO: ta garancija naj bi bila preko avtorizacije naših bančnih oz. kreditnih kartic, s podpisom slipa naj bi garantirali za predajo poštne pošiljke, katera bo prispela v SLO in jo bo potrebno predati v njegove roke, ker pa smo že kmalu povedali (bedaki!!), da kartice seveda sploh imamo, nas je tu že imel "v šahu" Seveda se je izkazalo, da so podpisani slip takoj drugi dan vnovčili, brez oklevanja, kajti mi smo mu ga seveda podpisali!!!!!!!!!!!!! 

Tako je gospod "šef" spakiral nekaj, količinsko popisanega, nakita v dve kuverti z izpisanimi našimi naslovi, kar naj bi torej sami sebi tudi poslali na dom. Razumljivo pa je seveda to, da le-te nismo in nikoli ne bomo prejeli. Torej si lahko le zamislim, da je šlo, ne tako malo denarja, v "dobrodelne" namene. V, nič kaj pošti podobno pisarno, smo odnesli pripravljena paketa nakita in ju "kao" odposlali, proti Sloveniji Šele doma, po prihodu v Slovenijo, sva s prijateljem ugotovila, da na "poštnem odrezku" sploh ni niti štampiljke, ampak tam v divjem svetu, sva to spregledala

Romana Oven

(se nadaljuje)
foto: Janin