Ciril Grošelj
Bežno velja omeniti skoraj uniformno obnašanje vseh voznikov, ki so naju vzeli v avto:
Skoraj dosledno so se pogovarjali le z menoj in
me vpričo Katke vprašali, koliko bi računal za njeno uslugo, čeprav je izvrstno
govorila angleško, so z njo skušali komunicirati predvsem manualno.
Iz Damaska proti Bagdadu vodi kakih 800 km
dolga ravna puščavska cesta. Na pot naju je ''pobrala'' cisterna. Šofer je bil
zelo star arabec, zelo debel, zelo umazan in naravnost očetovsko prijazen. Bilo
je peklensko vroče in je imel ves čas okrog vratu brisačo v katero si je stalno
brisal znoj in umazanijo s prsi in neznansko debelega trebuha. Na kakšne tri
ure je zagrabil stekleničko z vodo in odhitel nekam v puščavo. Očitno je imel
prebavne motnje. In ko se je vrnil, sta v steklenički manjkala kakšna dva
centimetra vode. Glede na arabski način umivanja po veliki potrebi sva se s
Katko ves čas spraševala, kaj mora imeti za dolgimi nohti na rokah.
(se nadaljuje)
