Za sedeži je imel posteljo, pokrito z ''belo''
rjuho in točno tam, kjer naj bi bila ponoči zadnja plat, na golo rjuho položeno
skladovnico kruha.
Ko smo se ustavili, je gospod organiziral
malico. Za kamionom na tleh je bila prijetna senca. Tja je razgrnil brisačo, v
katero si je ves čas brisal s telesa štruklje in je brisača tedaj postala
namizni prt. Iz postelje je prinesel kruh in ga položil na prt, z rokami
kakršne je pač imel, je razlomil kos sira, pripravil kavo in naju zelo prijazno
povabil na kosilo. Midva sva se umaknila za kamion na bojni posvet. Dilema je
bila samo ena: jesti ali pa se obrniti proti domu. Moram reči, da sva se
posvetovala kar nekaj minut, sledila je odločitev: to naju ne moti. To sem si
zabil v glavo in me od tedaj naprej dejansko ni motilo. Pojedel sem vse, kar so
mi ponudili. In moram reči, da je taka odločitev mogoča in te dejansko
osvobodi! In smo se po dveh dneh pripeljali v Bagdad.
Ciril Grošelj
(se nadaljuje)
